(1)
Če prosi za izročitev iste osebe več držav zaradi istega ali zaradi raznih kaznivih dejanj, se da prednost prošnji države, katere državljan je ta oseba. Če ta država ne zahteva izročitve, prošnji države na katere ozemlju je bilo kaznivo dejanje storjeno; če je bilo dejanje storjeno na ozemlju več držav ali če se ne ve, kje je bilo storjeno, pa prošnji države, ki je prva prosila za izročitev.
(2)
Zaprošena država o odločitvi iz 1. odstavka tega člena obvesti ostale države prosilke in hkrati sporoči, da se strinja z morebitno nadaljnjo izročitvijo osebe iz države, ki ji je bila izročena, v drugo državo, ki je tudi prosila za izročitev.