TFL Vsebine / Odločbe Upravnega sodišča

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Zahteva za varstvo zakonitosti je izredno ter praviloma devolutivno in nesuspenzivno pravno sredstvo, s katerim je po pravnomočno končanem kazenskem postopku mogoče izpodbijati sodno odločbo ali postopek, ki je tekel pred njo, zaradi kršitev materialnega ali procesnega zakona. Obsojenec sme vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti le zaradi v prvem 420. člena ZKP naštetih kršitev zakona, pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti pa se sodišče omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi. Po oceni sodišča tožnik za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti ne uveljavlja oziroma ne uveljavlja zadosti konkretizirano pravilnih razlogov za (verjetno) uspešno izpodbijanje pravnomočne sodbe Višjega sodišča. Tožnik mora v zahtevi za varstvo zakonitosti kršitev zakona, ki jo uveljavlja, določno pojasniti oziroma utemeljiti. Prav to je nujen pogoj za to, da bo sodišče lahko preizkusilo utemeljenost zahteve. Z navedbo v tožbi, da naloga tožene stranke ni, da presoja utemeljenost razlogov, zaradi katerih bo tožnik vložil zahtevo za varstvo zakonitosti in da je logično, da bo tožnik v sami zahtevi za varstvo zakonitosti navedel vse kršitve in jih ustrezno obrazložil, pa tožnik tudi ne more doseči drugačne odločitve v zadevi, ne zgolj zaradi njegove pavšalnosti, temveč tudi zato, ker bi to moral konkretizirano uveljavljati že v svoji prošnji za dodelitev BPP. S takšnimi nekonkretiziranimi navedbami tožnik tudi po oceni sodišča ni zadostil standardu natančnosti in konkretnosti, ki je potrebna za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti.