TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

Pritožbi pooblaščenca zasebnega tožilca R.M. se ugodi in izpodbijani sklep razveljavi.

Določba 29. člena ZKP se za določitev krajevne pristojnosti po stalnem ali začasnem prebivališču obdolženca uporabi izjemoma, kadar krajevne pristojnosti ni mogoče določiti na podlagi splošnih pravil iz 26. člena ZKP. Gre za tako imenovano subsidiarno določitev krajevne pristojnosti, ki prihaja v poštev predvsem v fazi zgodnjega pregona kaznivih dejanj, ko je nujno potrebno, da sodišče opravi določeno procesno dejanje, natančni kraj storitve kaznivega dejanja pa glede na razpoložljive podatke sploh ni znan.
Ko predsednik senata ob formalnem preizkusu obtožnega akta ugotovi, da ta ni sestavljen po predpisih (269. člen ZKP), mora ravnati v skladu z drugim odstavkom 270. člena ZKP in obtožni akt vrniti tožilcu, naj ga v treh dneh popravi. V skladu z 2. točko prvega odstavka 269. člena ZKP je obvezna sestavina opisa kaznivega dejanja tudi kraj (in čas) storitve kaznivega dejanja in bi zato predsednica razpravljajočega senata v tem primeru, ko je ugotovila navedeno formalno pomanjkljivost zasebne tožbe, morala ravnati po drugem odstavku 270. člena ZKP, zlasti ker kraj storitve kaznivih dejanj izhaja iz nadaljnje obrazložitve zasebne tožbe.