Za namene tega standarda se strategija obvladovanja tveganj v podjetju razlikuje od njegovih ciljev glede obvladovanja tveganj. Strategija obvladovanja tveganj se oblikuje na najvišji ravni, na kateri podjetje določi, kako obvladuje svoja tveganja. V strategijah obvladovanja tveganj so običajno opredeljena tveganja, ki jim je podjetje izpostavljeno, in način, kako se podjetje odziva nanje. Strategija obvladovanja tveganj je običajno vzpostavljena za daljše obdobje in lahko vključuje nekaj fleksibilnosti pri odzivanju na spremembe okoliščin, ki nastopijo v času izvajanja strategije (na primer drugačne obrestne mere ali cene blaga, ki privedejo do drugačnega obsega varovanja pred tveganjem). To je običajno določeno v splošnem dokumentu, ki se kaskadno prenaša po podjetju prek politik, ki vsebujejo podrobnejše smernice. Nasprotno se cilj glede obvladovanja tveganj za razmerje varovanja pred tveganjem uporablja na ravni točno določenega razmerja varovanja. Nanaša se na to, kako se posamezen instrument za varovanje pred tveganjem, ki je bil tako določen, uporablja za varovanje posamezne izpostavljenosti, ki je bila določena kot pred tveganjem varovana postavka. Zato lahko strategija obvladovanja tveganj vključuje veliko različnih razmerij varovanja pred tveganjem, katerih cilji glede obvladovanja tveganj se nanašajo na izvajanje splošne strategije obvladovanja tveganj. Na primer:
(a)
Podjetje ima strategijo za obvladovanje obrestne izpostavljenosti pri dolžniškem financiranju, ki določa razpone za celotno podjetje glede kombinacije financiranja z dolgom z variabilno obrestno mero in z dolgom s fiksno obrestno mero. V skladu s strategijo se mora ohranjati med 20 in 40 odstotki dolga s fiksno obrestno mero. Podjetje se periodično odloči, kako bo izvajalo to strategijo (tj. kje se pozicionira v 20- do 40-odstotnem razponu za izpostavljenost s fiksno obrestno mero) glede na raven obrestnih mer. Če so obrestne mere nizke, podjetje prevzame fiksno obrestno mero za več dolga, kot kadar so obrestne mere visoke. Podjetje ima 100 DE dolga z variabilno obrestno mero in od tega 30 DE zamenja za dolg s fiksno obrestno mero. Podjetje izkoristi nizke obrestne mere in izda dodatnih 50 DE dolga za financiranje večje naložbe, kar stori z izdajo obveznice s fiksno obrestno mero. Zaradi nizkih obrestnih mer se podjetje odloči, da bo izpostavljenost s fiksno obrestno mero določilo na 40 odstotkov celotnega dolga, in sicer tako, da za 20 DE zmanjša obseg, v katerem je prej varovalo izpostavljenost z variabilno obrestno mero, kar privede do izpostavljenosti s fiksno obrestno mero v višini 60 DE. V tej situaciji ostane strategija obvladovanja tveganj nespremenjena. Vendar pa se je spremenil način, na katerega podjetje izvaja to strategijo, kar pomeni, da se je za 20 DE izpostavljenosti z variabilno obrestno mero, ki se je prej varovala pred tveganjem, spremenil cilj glede obvladovanja tveganj (tj. na ravni razmerja varovanja pred tveganjem). Zato se mora v tej situaciji prenehati računovodenje varovanja pred tveganjem za 20 DE prej varovane izpostavljenosti z variabilno obrestno mero. To bi lahko pomenilo zmanjšanje pozicije zamenjave za nominalni znesek v višini 20 DE, vendar bi lahko podjetje, odvisno od okoliščin, obdržalo navedeni znesek zamenjave in ga na primer uporabilo za varovanje druge izpostavljenosti ali pa bi lahko postal del trgovalne knjige. Če pa bi podjetje namesto tega zamenjalo del novega dolga s fiksno obrestno mero v dolg z variabilno obrestno mero, bi bilo treba nadaljevati z računovodenjem varovanja pred tveganjem za prej varovano izpostavljenost z variabilno obrestno mero.
(b)
Nekatere izpostavljenosti izhajajo iz pozicij, ki se pogosto spremenijo, kot je npr. obrestno tveganje odprtega portfelja dolžniških instrumentov. Dodajanje novih dolžniških instrumentov in odprava pripoznanja dolžniških instrumentov nenehno spreminjajo to izpostavljenost (tj. izpostavljenost je drugačna, kot če bi se pozicija preprosto zmanjševala ob zapadlosti). To je dinamičen proces, v katerem tako izpostavljenost kot instrumenti za varovanje pred tveganjem, ki se uporabljajo za njeno obvladovanje, ne ostanejo dolgo nespremenjeni. Zato podjetje s tako izpostavljenostjo pogosto prilagodi instrumente za varovanje pred tveganjem, s katerimi obvladuje obrestno tveganje, ko se izpostavljenost spreminja. Na primer, dolžniški instrumenti s preostalo zapadlostjo 24 mesecev, so določeni kot varovana postavka za obrestno tveganje za 24 mesecev. Enak postopek se uporablja za druge časovne žepke ali obdobja zapadlosti. Podjetje po krajšem obdobju prekine vsa ali nekatera razmerja varovanja pred tveganjem ali njihov del za obdobja zapadlosti in določi nova razmerja varovanja za obdobja zapadlosti na podlagi njihove velikosti in instrumentov za varovanje pred tveganjem, ki obstajajo v tistem trenutku. Prenehanje računovodenja varovanja pred tveganjem v tej situaciji odraža dejstvo, da so navedena razmerja varovanja pred tveganjem vzpostavljena tako, da ima podjetje nov instrument za varovanje pred tveganjem in novo varovano postavko, ne pa, da ima instrument za varovanje in varovano postavko, ki sta bila v preteklosti določena kot taka. Strategija obvladovanja tveganj ostane ista, vendar ni več cilja glede obvladovanja tveganj, ki bi se še naprej zasledoval za ta v preteklosti določena razmerja varovanja pred tveganjem, ki kot taka več ne obstajajo. V taki situaciji se računovodenje varovanja pred tveganjem preneha v obsegu, v katerem se je spremenil cilj glede obvladovanja tveganj. To je odvisno od položaja, v katerem je podjetje, in bi lahko na primer vplivalo na vsa ali samo na nekatera razmerja varovanja pred tveganjem v obdobju zapadlosti ali samo na del razmerja varovanja.
(c)
Podjetje ima strategijo obvladovanja tveganj, v skladu s katero obvladuje valutno tveganje predvidenih prodaj in izhajajočih terjatev. V okviru te strategije obvladuje valutno tveganje kot posebno razmerje varovanja pred tveganjem samo do točke, ko se pripozna terjatev. Po tem podjetje ne obvladuje več valutnega tveganja na podlagi tega posebnega razmerja varovanja. Namesto tega skupaj obvladuje valutno tveganje iz terjatev, obveznosti in izvedenih finančnih instrumentov (ki se ne nanašajo na napovedane transakcije, ki se še niso zgodile), izraženih v isti tuji valuti. Za namene računovodenja to deluje kot „naravno“ varovanje pred tveganjem, ker se dobički in izgube iz naslova valutnega tveganja pri vseh navedenih postavkah nemudoma pripoznajo v poslovnem izidu. Zato se mora za namene računovodenja razmerje varovanja pred tveganjem, če je določeno za obdobje do datuma plačila, prekiniti, ko se pripozna terjatev, ker cilj glede obvladovanja tveganj pri prvotnem razmerju varovanja ni več aktualen. Valutno tveganje se zdaj obvladuje v okviru iste strategije, ampak na drugačni podlagi. Če pa je podjetje imelo drugačen cilj glede obvladovanja tveganj in je obvladovalo valutno tveganje kot eno neprekinjeno razmerje varovanja pred tveganjem posebej za znesek navedenih predvidenih prodaj in izhajajočo terjatev do datuma poravnave, bi se računovodenje varovanja pred tveganjem nadaljevalo do tega datuma.