1. Spravna komisija ali arbitražno razsodišče, ustanovljena, za spor ne ukrepata:
(a)
če je bil spor, preden je bil predložen komisiji ali razsodišču, predan nekemu sodišču ali razsodišču, katerega sodno pristojnost v zvezi s sporom sta stranki v sporu pravno obvezani sprejeti, ali če je takšno telo že sprejelo vsebinsko odločitev glede spora.
(b)
če sta stranki v sporu naprej sprejeli izključno sodno pristojnost nekega drugega pravosodnega organa, ki ni razsodišče v skladu s to konvencijo in ima sodno pristojnost, da z obvezujočo močjo sklepa o sporu, ki mu je predložen, ali če se stranki v sporu sporazumeta, da bosta poskušali poravnati spor izključno z drugimi sredstvi.
2. Spravna komisija, ustanovljena za spor, ne ukrepa, če celo potem, ko ji je bil spor predan, ena ali vse stranke prenesejo spor na sodišče ali na razsodišče, katerega sodno pristojnost v zvezi s sporom sta stranki v sporu pravno obvezani sprejeti.
3. Spravna komisija odloži preučitev spora, če je bil ta spor predan drugemu organu, pristojnemu za oblikovanje predlogov v zvezi z njim. Če ta predhodna prizadevanja ne privedejo do rešitve spora, komisija prevzame svoje delo na zahtevo strank ali ene od strank v sporu, upoštevajoč določila 1. odstavka 26. člena.
4. Država lahko ob podpisu, ratifikaciji ali pristopu h konvenciji izrazi svoj pridržek, da zagotovi usklajenost mehanizma poravnave spora, ki ga določa ta konvencija, z drugimi sredstvi reševanja sporov, ki izhajajo iz mednarodnih obveznosti, veljavnih za to državo.
5. Če stranki kadar koli dosežeta rešitev svojega spora, komisija ali razsodišče umakne spor s svojega seznama po prejemu pisne potrditve vseh strank v sporu, da so rešile spor.
6. Če se stranki v sporu ne strinjata glede tajnosti komisije ali razsodišča, odloči o tem komisija ali razsodišče.