TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

I. Reviziji se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču druge stopnje v novo sojenje pred drugim senatom.

II. Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

V obravnavanem primeru je pritožbeno sodišče iz dokazne ocene, ki jo je, sledeč napotku 8. člena ZPP opravilo prvostopenjsko sodišče, iztrgalo celoten sklop okoliščin, ki "sodišču prve stopnje vzbujajo dvom v to, da je šlo za nenamerno nesrečo", češ, da za "presojo temelja tožbenega zahtevka niso relevantne, saj [da] jih lahko sodišče prve stopnje upošteva le pri presoji višine vtoževane zavarovalnine". Taka dokazna ocena, ki spregleduje, in od celotne življenjske situacije odreže bistven kontekst spornega življenjskega dogodka, ni celovita, ni analitična in zato tudi ni sintetična ter posledično ni v skladu s postulati proste dokazne ocene iz 8. člena ZPP.

V obravnavanem primeru je ta pomanjkljivost še posebej izstopajoča. Pred seboj imamo namreč primer, ko se je celoten dogodek, glede katerega tožena stranka uveljavlja ugovor iz 944. člena OZ, zgodil v sferi zavarovalca (ter hkrati zavarovanca). Z vidika dokazovanja bistvenih dejstev, nujnih za uspešno uveljavitev ugovora nenastale pravice, je zato v izrazito neenakopravnem položaju. V takih primerih, ko je stranka v dokazni stiski, in je zaradi tega ogrožena njena pravica do enakega varstva pravic, lahko tudi pravica do (učinkovitega) sodnega varstva, je ustavno nujna prilagoditev določenih na videz togih institutov dokaznega prava, med katere spadata dokazni standard in dokazno breme.