6. člen
(ocenjevanje kreditnega tveganja)
(1)
Banka mora pred odobritvijo vsakega kredita oziroma pred sklenitvijo druge pogodbe, ki je temelj nastanka izpostavljenosti banke kreditnemu tveganju, oceniti in analizirati kvantitativne in kvalitativne informacije ter druge pomembne dejavnike, ki omogočajo celovito oceno dolžnikove sposobnosti izpolnjevati obveznosti do banke. Pri tem banka upošteva povezave stranke z drugimi osebami, ki lahko vplivajo na njeno kreditno sposobnost. Zagotavljati mora ustrezno strokovno in objektivno presojo ocene kreditnega tveganja ter pridobiti dovolj informacij o stranki, da lahko ugotovi njen profil tveganja oziroma oceni njeno kreditno sposobnost in ji dodeli ustrezno bonitetno oceno. Še zlasti mora biti previdna pri strankah, s katerimi prvič stopa v pogodbeno razmerje. Banka mora imeti v notranjih aktih predpisan minimalni obseg informacij, ki jih je treba pridobiti od stranke za ustrezno oceno kreditnega tveganja in so vključene v predlog za odobritev kredita.
(2)
Za namen ocenjevanja kreditne sposobnosti stranke mora banka iz centralnega kreditnega registra pridobiti podatke o kreditojemalcu in z njim povezanih strankah, do katerih je banka izpostavljena, kot je opredeljeno v točki (a) 7. člena tega sklepa.
(3)
Banke, ki so udeležene v sindiciranih kreditih in drugih bančnih konzorcijih, se ne smejo zanašati izključno na analizo banke, ki je nosilec konzorcija, temveč morajo same opraviti neodvisno in celovito analizo kreditnega tveganja na enak način, kot če bi samostojno odobravale kredit.
(4)
Banka mora v svojih politikah opredeliti posle s finančnim vzvodom. Opredelitev mora upoštevati raven finančnega vzvoda in namen posla. Posli s prevelikim finančnim vzvodom bi morali biti izjema ter obravnavani skladno s strategijo prevzemanja in upravljanja kreditnega tveganja. Banka mora vzpostaviti ustrezno strukturo upravljanja in spremljanja poslov s finančnim vzvodom.