(1)
Prodajalec je dolžan dobaviti blago, do katerega kdo tretji nima nikakršne pravice ali terjatve, ki temelji na industrijski ali drugi intelektualni lastnini, kar mu je bilo v trenutku sklenitve pogodbe znano ali mu ne bi moglo biti neznano, pod pogojem, da pravica ali terjatev temeljita na industrijski ali drugi intelektualni lastnini:
(a)
po pravu države, v kateri se bo blago naprej prodajalo ali drugače uporabljalo, če sta strani med sklenitvijo pogodbe upoštevali, da se bo blago naprej prodajalo ali drugače uporabljalo v omenjeni državi; oziroma
(b)
v vsakem drugem primeru po pravu države, v kateri ima kupec svoj sedež.
(2)
Obveznost prodajalca na podlagi prejšnjega odstavka se ne nanaša na primere, v katerih:
(a)
je kupec v trenutku sklenitve pogodbe vedel ali mu ni moglo biti neznano, da obstajajo takšne pravice ali terjatve; ali
(b)
so takšne pravice ali terjatve posledica ravnanja prodajalca po tehničnih načrtih, risbah, formulah ali drugih podobnih specifikacijah, ki mu jih je poslal kupec.