1.
Priznanje in izvršitev odločbe se zavrne na zahtevo stranke, zoper katero je bila izdana odločba, le v primeru, če predloži stranka pristojnim oblastem države, v kateri se zahteva priznanje in izvršitev, dokaz:
(a)
da so stranke iz pogodbe iz II. člena po zakonu, ki se uporablja zanje, nesposobne, ali da navedena pogodba ni v redu po zakonu, na katerega se sklicujejo stranke, ali če ta zakon ni naveden, po zakonu države, v kateri je bila izdana odločba, ali
(b)
da stranka, zoper katero je bila izdana odločba, ni bila v redu obveščena o določitvi arbitra ali o arbitražnem postopku ali iz kakšnega drugega razloga ni mogla uporabiti svojih sredstev; ali
(c)
da se nanaša odločba na spor, ki ni predviden v kompromisu ali ni zajet z arbitražno klavzulo, ali da vsebuje določbe, ki presegajo kompromis ali arbitražno klavzulo; če pa se določbe odločbe, ki se nanašajo na vprašanja, za katera velja arbitraža, lahko ločijo od določb, ki se nanašajo na vprašanja, za katera ne velja arbitraža, se prve omenjene določbe lahko priznajo in izvršijo, ali
(d)
da sestava arbitražnega sodišča ali arbitražni postopek ni bil v skladu s pogodbo strank, ali če ni pogodbe, ni bil v skladu z zakonom države, v kateri je bila opravljena arbitraža;
(e)
da odločba še ni postala obvezna za stranke ali da jo je pristojna oblast v državi, v kateri je bila izdana ali na podlagi zakona katere je bila izdana, odpravila ali zadržala njeno izvršitev.
2.
Priznanje in izvršitev arbitražne odločbe se lahko zavrne tudi, če pristojna oblast države, v kateri se zahteva priznanje in izvršitev odločbe, ugotovi:
(a)
da po zakonu te države predmet spora ni primeren za arbitražno urejanje;
(b)
da bi bilo priznanje ali izvršitev odločbe v nasprotju z javnim redom te države.