11. člen
(ugotavljanje in omejitev doz za negovalce in prostovoljce)
(1)
Če je zaradi nege in skrbi za bolnika neizogibno ali če gre za sodelovanje pri medicinskih ali biomedicinskih raziskavah, pri katerih posameznik iz prebivalstva zavestno in prostovoljno sodeluje zunaj svoje poklicne dejavnosti, efektivna doza lahko presega mejno efektivno dozo za posameznika iz prebivalstva, vendar ne sme biti večja od 5 mSv v obdobju zdravljenja ali zdravstvenih preiskav bolnikov.
(2)
Ne glede na določbe prejšnjega odstavka pa efektivna doza:
-
za otroke, mlajše od 16 let, ki obiskujejo bolnike, v katerih telo je bila vnesena radioaktivna snov, ali pridejo v njihovo območje, ne sme presegati 1 mSv v obdobju zdravljenja,
-
za odrasle, starejše od 60 let, ki obiskujejo bolnike, v katerih telo je bila vnesena radioaktivna snov, ali pridejo v njihovo območje, ne sme presegati 15 mSv v obdobju zdravljenja in
-
za druge osebe, ki nevede pridejo v območje radioaktivnih bolnikov, ne sme presegati 0,3 mSv na leto.
(3)
Ne glede na določbe prejšnjega odstavka pa lahko organ, pristojen za varstvo pred sevanji, odobri za posamezne primere večje vrednosti efektivne doze, če gre za zdravstveno upravičene primere.
(4)
Način izračuna doz za negovalce ali prostovoljce, ki sodelujejo pri medicinskih in biomedicinskih raziskavah, je enak kot način izračuna doz iz 9. člena te uredbe.
(5)
Negovalci in prostovoljci morajo biti seznanjeni s tveganjem zaradi izpostavljenosti ionizirajočim sevanjem in prejeti pisno navodilo o ukrepih, ki jih morajo upoštevati, da se tveganje zaradi obsevanosti zmanjša.