Rok iz 2. točke prvega odstavka 232. člena tega zakona se šteje:
-
pri zakonitih zastavnih pravicah za terjatve iz reševanja - od dneva, ko je bilo končano reševanje;
-
pri zakoniti zastavni pravici zaradi trčenja ladij ali druge nezgode med plovbo ter za terjatve zaradi telesnih poškodb - od dneva, ko je bila škoda prizadejana;
-
pri zakoniti zastavni pravici zaradi izgube ali poškodbe tovora ali prtljage - od dneva, ko sta bila tovor oziroma prtljaga izročena ali bi morala biti izročena;
-
pri zakoniti zastavni pravici za popravila in nabave ter za druge terjatve iz 5. točke prvega odstavka 216. člena tega zakona
-
od dneva, ko je terjatev nastala;
-
v vseh drugih primerih - od dneva zapadlosti terjatve.
Rok iz 2. točke prvega odstavka 232. člena tega zakona preneha z vložitvijo tožbe za uveljavitev terjatve, zavarovane z zakonito zastavno pravico. Če gre za zakonito zastavno pravico na morski ladji, preneha ta rok teči z vložitvijo tožbe samo, če se ladja zaustavi ali če se zaznamba vložene tožbe vpiše v vpisnik ladij, v katerega je ladja vpisana.
Ko postane sodba na podlagi vložene tožbe, ki je bila predmet zaznambe, izvršljiva, preneha zakonita zastavna pravica v 60 dneh od izvršljivosti sodbe, če upnik v tem roku ne zahteva prodaje ladje, ali če sodišče na njegovo zahtevo ne zaustavi ladje. Upnik ima pravico v tem roku zahtevati od sodišča, da se njegova zakonita zastavna pravica vpiše v vpisnik ladij z vrstnim redom od trenutka, ko je bila vanj vpisana zaznamba tožbe za uveljavitev zakonite zastavne pravice.