4. člen
(radiofrekvenčni pasovi in največje dovoljene oddajne moči)
(1)
Radiofrekvenčni pasovi in največje dovoljene oddajne moči namenjene radioamaterski in radioamaterski satelitski storitvi so določene v Tabeli št. 1:
(2)
Radioamaterjem razreda N ni dovoljena uporaba satelitskih radijskih frekvenčnih pasov.
(3)
V frekvenčnih pasovih za delo opreme v industrijske, znanstvene in medicinske namene ISM (ISM – angl. »industrial, scientific and medical«), kot so: 40,66 – 40,70 MHz, 433,05 – 434,79 MHz, 2 400 – 2 450 MHz, 5 725 – 5 850 MHz, 24 – 24,25 GHz, 121 – 123 GHz in 244 – 246 GHz, se lahko uporabljajo radijske frekvence za delo opreme v ISM namene. V ISM frekvenčnih pasovih mora radioamaterska radijska postaja privzeti motnje, ki jih ta oprema povzroča.
(4)
Moč oddajnika se šteje kot moč enega ali vsota moči iz več oddajnikov, na istem frekvenčnem področju, ki se v istem časovnem terminu dovedejo v antenske prenosne vode. Moč oddajnika (srednja) je povprečna moč, ki jo oddajnik dovede v antenski prenosni vod v časovnem intervalu, dovolj dolgem v primerjavi z najnižjo frekvenco, ki nastane z modulacijo pri normalnih obratovalnih pogojih.
(5)
Status primarne (P) ali sekundarne (S) uporabe posameznih frekvenčnih pasov je določena s splošnim aktom, ki ureja načrt uporabe radijskih frekvenc. V določenem frekvenčnem pasu ima primarni uporabnik prednost pred sekundarnim uporabnikom. Radioamaterske postaje kot sekundarni uporabniki ne smejo povzročati motenj primarnim uporabnikom ter ne morejo zahtevati zaščite pred primarnimi uporabniki v istem frekvenčnem pasu.