Šteje se, da so za zemljiške parcele nezazidanih stavbnih zemljišč zagotovljena oskrba s pitno vodo in energijo, odvajanje odplak in odstranjevanje odpadkov ter dostop na javno cesto, če so za območje, na katerem ležijo, sprejeti prostorski ureditveni pogoji (PUP), zazidalni načrti (ZN) ter ureditveni načrti (UN), sprejeti na podlagi Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor, občinski lokacijski načrti (OLN), sprejeti na podlagi ZUreP-1 ter že sprejeti občinski podrobni prostorski načrti (OPPN), sprejeti na podlagi ZPnačrt.
Za nezazidano stavbno zemljišče se štejejo tudi zemljiške parcele, za katere je z lokacijskim načrtom določeno, da so namenjene za površinsko izkoriščanje mineralnih surovin:
1.
če je z lokacijskim načrtom določeno, da se po opustitvi izkoriščanja na njih izvede sanacija tako, da se namenijo za gradnjo;
2.
če je za takšno izkoriščanje na njih že podeljena koncesija, vendar se z izkoriščanjem na njih še ni začelo;
3.
če se je z izkoriščanjem na njih že prenehalo in je z lokacijskim načrtom določeno, da se po opustitvi izkoriščanja izvede sanacija tako, da se vzpostavi prejšnje stanje oziroma da se na njih uredijo kmetijska zemljišča ali gozd, takšna sanacija pa še ni izvedena.
Površina nezazidanega stavbnega zemljišča se zmanjša za površino dela parcele po katerem poteka vodotok, dostopna pot ali je relief terena tak, da na njem gradnja ni racionalna.