TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločitev.

Ni moč pritrditi pritožbenemu očitku, da naj bi sodišče prve stopnje s pozivanjem tožnice, da svoje trditve ustrezno specificira (natančneje opredeli), slednji nudilo prekomerno pomoč in s tem kršilo načelo enakopravnosti obravnavanja strank (oziroma 22. in 23. člen Ustave RS). Sodišče prve stopnje je v obeh primerih opravilo zgolj svojo zakonsko (procesno) nalogo (dolžnost) oziroma to, kar mu v 285. členu nalaga ZPP, ki v tem oziru ne ločuje med strankami, ki so zastopane po odvetnikih, in tistimi, ki to niso.

Tožnica je že v tožbi kot dokaz svojih trditev predlagala zaslišanje strank. V primeru družbe z omejeno odgovornostjo (kar je tožnica) to dejansko pomeni zaslišanje njenega (vsakokratnega) zakonitega zastopnika oziroma direktorja. Ker je v tem oziru pomembno zgolj, kdo ima takšen položaj v času izvajanja takšnega zaslišanja in ker je bil A. A. tožničin direktor tako v času svojega prvega zaslišanja na naroku dne 13. 5. 2013 kot ob (dodatnem) zaslišanju na naroku dne 10. 10. 2016, je pritožbeno izpostavljanje, da slednji to ni bil v času spornega pogodbenega razmerja oziroma vložitve tožbe, nebistveno.

Zmotno je sklicevanje pritožnice na načelo neposrednosti. Ta zadeva način obravnavanja (zaznavanja) dokazov s strani sodišča in nima nič skupnega z okoliščino, ali je priča določeno dejstvo zaznala neposredno (oziroma sama), ali je za njegov obstoj izvedela od koga drugega. Takšna "posrednost" (sama za sebe) njeni izpovedbi ne jemlje dokazne vrednosti.