2. člen
(razvita uporabna površina objekta)
(1)
Razvita uporabna površina objekta predstavlja seštevek minimalne uporabne površine objekta in reducirane uporabne površine prostorov.
(2)
Minimalna uporabna površina objekta iz prejšnjega odstavka predstavlja tlorisno površino obzidanih, zaprtih prostorov objekta, ki so namenjeni stanovanjski rabi, izmerjenih po notranjih dimenzijah.
(3)
Reducirana uporabna površina prostorov iz prvega odstavka tega člena predstavlja površino prostorov, ki so namenjeni funkcionalnosti in uporabi objekta ter se določi s pomnožitvijo njihove neto tlorisne površine z ustreznim redukcijskim faktorjem.
(4)
Redukcijski faktorji za izračun reducirane uporabne površine prostorov iz prejšnjega odstavka so naslednji:
1. | za balkon, teraso, nadstrešnico | 0,25 |
2. | za ložo | 0,75 |
3. | za (nebivanjsko) podstrešje, ki ima svetlo višino do vključno 2 m | 0,35 |
4. | za (nebivanjsko) podstrešje, ki ima svetlo višino nad 2 m | 0,45 |
5. | za mansardo, ki ima svetlo višino do 2 m | 0,75 |
6. | za klet, shrambo, garažo in drug prostor, ki je del osnovnega objekta in ni namenjen prebivanju ljudi, ni posebej izoliran, ni ogrevan, brez posebnih inštalacij in brez posebnih finalnih obdelav sten ter stropov. | 0,75 |
(5)
Razvita uporabna površina iz prvega odstavka tega člena se izračuna po naslednji enačbi:
A [m2] = U + P1[m2] × f1 + P2 [m2] × f2 +… + Pn [m2] × fn,
pri čemer je:
-
A: razvita uporabna površina objekta;
-
U: minimalna uporabna površina objekta;
-
P1,2,…n: neto tlorisna površina posameznega prostora;
-
f1,2,…n: redukcijski faktor posameznega prostora.