11. člen
(izračun zahtevanega solventnostnega kapitala omejenega sklada – notranji model)
(1)
Pri uporabi notranjega modela za izračun zahtevanega solventnostnega kapitala omejenega sklada zavarovalnica zagotovi, da:
1.
notranji model ovrednoti zahtevani solventnostni kapital za posamezne omejene sklade, kot da bi bil vsak omejeni sklad ločen podjem;
2.
je izračun skladen z izračunom zahtevanega solventnostnega kapitala za zavarovalnico kot celoto;
3.
izračun upošteva tehnike zmanjševanja tveganj in prihodnje ukrepe upravljanja, ki so skladni z določili 10. člena tega sklepa ter s tehnikami zmanjševanja tveganj in prihodnjimi ukrepi upravljanja, ki jih zavarovalnica uporablja pri izračunu celotnega zahtevanega solventnostnega kapitala;
4.
so izbrane metodologija in predpostavke pri izračunu zahtevanega solventnostnega kapitala posameznega omejenega sklada skladne z metodologijami in predpostavkami, uporabljenimi za enake vrste sredstev, obveznosti in tveganj pri izračunu celotnega zahtevanega solventnostnega kapitala;
5.
za izračun uporabi tehnike zmanjševanja tveganj, prihodnje ukrepe upravljanja, metodologije ali predpostavke, ki so drugačne kot pri izračunu celotnega solventnostnega kapitala samo, kadar je treba zagotoviti skladen teoretični zahtevani solventnostni kapital. V tem primeru mora zavarovalnica utemeljiti in dokumentirati morebitne razlike.
(2)
Če zavarovalnica uporabi isto metodologijo izračuna za več omejenih skladov, ki imajo podobne lastnosti, mora prepričljivo dokazati, da ta metodologija zagotavlja dovolj točne rezultate za vsak omejeni sklad.