Naslov XIII. poglavja in 107. do 109. člen se spremenijo tako, da se glasijo:
107. člen
(razlogi za prenehanje statusa mednarodne zaščite)
(1)
Beguncu preneha status, če:
-
prostovoljno sprejme zaščito svoje izvorne države, ali
-
ponovno prostovoljno pridobi državljanstvo izvorne države, ali
-
pridobi novo državljanstvo in uživa zaščito države, ki mu ga je podelila, ali
-
se prostovoljno vrne v državo, ki jo je zapustil in v katero se ni vračal zaradi strahu pred preganjanjem, ali
-
prenehajo okoliščine, zaradi katerih mu je bil priznan status begunca in ne more več zavračati zaščite države, katere državljan je, ali
-
se kot oseba brez državljanstva zaradi prenehanja okoliščin, zaradi katerih mu je bil priznan status begunca, lahko vrne v prejšnjo državo običajnega prebivališča, ali
-
se mu nedvoumno odpove, ali
-
umre.
(2)
Osebi, ki ji je priznana subsidiarna zaščita, preneha status:
-
s potekom časa, določenim z odločbo o priznanju statusa, ali
-
kadar okoliščine, zaradi katerih ji je bila priznana subsidiarna zaščita, prenehajo ali se spremenijo do te mere, da taka zaščita ni več potrebna, ali
-
če se mu nedvoumno odpove, ali
-
če pridobi novo državljanstvo in uživa zaščito države, ki mu ga je podelila, ali
-
če oseba umre.
(3)
Pri ugotavljanju razlogov iz pete in šeste alineje prvega odstavka in druge alineje drugega odstavka tega člena mora biti sprememba okoliščin bistvena in trajna do te mere, da se begunčevega strahu pred preganjanjem ne more več šteti za utemeljenega, oziroma, da osebi s subsidiarno zaščito ne grozi več resno tveganje ali resna škoda.
(4)
V primeru razlogov iz pete in šeste alineje prvega odstavka tega člena in druge alineje drugega odstavka tega člena mora pristojni organ pridobiti aktualne informacije iz osme in devete alineje 23. člena tega zakona.
(5)
V primeru obstoja okoliščin iz pete in šeste alineje prvega odstavka in druge alineje drugega odstavka tega člena status ne preneha, če oseba navede utemeljene razloge, ki izhajajo iz preganjanja v preteklosti ali resne škode, povzročene v preteklosti, zaradi katerih noče izkoristiti zaščite države, katere državljan je, oziroma države prejšnjega običajnega prebivališča, če gre za osebo brez državljanstva.
(6)
V primeru obstoja razlogov iz prve, druge, tretje, četrte in sedme alineje prvega odstavka ter tretje in četrte alineje drugega odstavka tega člena pristojni organ izda odločbo. Zoper odločbo se lahko vloži tožba v 15 dneh od vročitve. Upravno sodišče mora o tožbi odločiti v 30 dneh od prejema tožbe.
(7)
V primeru obstoja razlogov za prenehanje statusa iz osme alineje prvega odstavka in pete alineje drugega odstavka tega člena, status preneha z dnem smrti osebe.
(8)
Ne glede na določbo šestega odstavka tega člena status osebi preneha z dnem sprejema v državljanstvo Republike Slovenije.
108. člen
(razlogi za odvzem statusa mednarodne zaščite)
(1)
Beguncu se status odvzame, če:
-
se ugotovi eno od dejstev, določenih v prvem odstavku 5. člena tega zakona, ali
-
se ugotovi dejstvo iz pete in šeste alineje prvega odstavka prejšnjega člena, ali
-
je bilo njegovo napačno prikazovanje ali izpuščanje dejstev, vključno z lažnimi dokumenti, odločilnega pomena za podelitev statusa begunca, ali
-
obstajajo utemeljeni razlogi, da se ga obravnava kot nevarnega za varnost Republike Slovenije, kar se kaže zlasti v ogrožanju varnosti ozemeljske celovitosti, suverenosti, izvrševanja mednarodnih obveznosti in ogrožanju varstva ustavne ureditve, ali
-
po pravnomočni obsodbi za kaznivo dejanje zoper človečnost in mednarodno pravo predstavlja nevarnost za Republiko Slovenijo.
(2)
Če se med postopkom podelitve mednarodne zaščite ugotovijo dejstva iz četrte ali pete alineje prejšnjega odstavka, se statusa begunca prosilcu ne prizna.
(3)
Osebam, ki jim je bil status begunca odvzet zaradi razlogov iz četrte in pete alineje prvega odstavka tega člena in osebam iz prejšnjega odstavka, ki se nahajajo v Republiki Sloveniji, pripadajo pravice, kot jih določa Ženevska konvencija, in sicer: pravica do enake obravnave, svobode veroizpovedi, dostopa do sodišč, izobraževanja in usposabljanja, nekaznovanja v primeru nezakonitega prestopa državne meje, prepovedi izgona in upoštevanje načela nevračanja.
(4)
Osebi se subsidiarna zaščita odvzame, če:
-
se ugotovi eno od dejstev, določenih v drugem odstavku 5. člena tega zakona, ali so izpolnjeni pogoji iz četrtega odstavka 5. člena tega zakona, ali
-
se ugotovi, da so okoliščine, zaradi katerih ji je bila priznana subsidiarna zaščita, prenehale ali so se spremenile do te mere, da taka zaščita ni več potrebna, ali
-
je bilo njeno napačno prikazovanje ali izpuščanje dejstev, vključno z lažnimi dokumenti, odločilnega pomena za podelitev subsidiarne zaščite.
109. člen
(postopek odvzema statusa)
(1)
Pristojni organ lahko postopek odvzema statusa uvede kadarkoli.
(2)
O uvedbi postopka odvzema statusa s pisnim obvestilom obvesti osebo s priznano mednarodno zaščito. V pisnem obvestilu pristojni organ navede tudi razloge za začetek tega postopka.
(3)
Pred sprejemom odločitve pristojni organ z osebo iz prejšnjega odstavka, opravi osebni razgovor, na katerem ima ta oseba možnost, da navede razloge, zakaj ji status mednarodne zaščite ne bi smel biti odvzet. Pri vodenju osebnega razgovora se smiselno uporabljajo določbe 47. in 48. člena tega zakona.
(4)
Če oseba iz drugega odstavka tega člena ne razume slovenskega jezika, ima pri osebnem razgovoru pravico do tolmača za jezik, ki ga razume. V tem primeru mora biti v jeziku, ki ga razume, seznanjena tudi z obvestilom iz drugega odstavka tega člena ter z vsebino odločitve iz petega odstavka tega člena. V ta jezik se prevedejo izrek, bistveni razlogi za odločitev in pravni pouk.
(5)
Pristojni organ v postopku o odvzemu statusa mednarodne zaščite izda odločbo. Zoper odločbo se lahko vloži tožba v 15 dneh od vročitve. Upravno sodišče mora o tožbi odločiti v 30 dneh od prejema tožbe.«.