TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbi tožnika se ugodi in se izpodbijani del sodbe v drugem odstavku III. točke izreka delno spremeni tako, da se v tem delu v celoti glasi:

"Tožena stranka je dolžna tožniku za obdobje od 10. 9. 2016 do 30. 9. 2016 obračunati razliko v plači med višino njegove povprečne mesečne bruto plače pri toženi stranki in plače, ki jo je prejel pri drugem delodajalcu, od te razlike odvesti davke in prispevke, tožniku pa izplačati ustrezen neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti razlike v plači za september 2016 dalje do plačila, v 8 dneh in pod izvršbo, višji tožbeni zahtevek (za priznanje pravic iz delovnega razmerja za obdobje od 4. 10. 2016 do vrnitve na delo, vključno s prijavo v obvezna zavarovanja, za obračun ter izplačilo plače in ostalih prejemkov iz delovnega razmerja za navedeno obdobje skupaj s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi) pa se zavrne."

II. Pritožba tožene stranke se zavrne in se potrdi nespremenjeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Prva kršitev, ki jo je tožnik storil, je bila v tem, da je službeno elektronsko pošto z dne 20. 7. 2016 (ki ni bila namenjena njemu, priskrbel pa mu jo je njegov sodelavec) uporabil v zasebne namene. Poleg tega je bilo tožniku v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi očitano tudi, da naj bi huje kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja s tem, da naj bi s poslovnimi partnerji komuniciral (po telefonu in preko elektronske pošte) in jim pojasnjeval okoliščine prejema redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga in nato najmanj 26. 7. 2016 iz službene elektronske pošte za zasebne namene pošiljal elektronska sporočila in najmanj enemu poslovnemu partnerju sporočil, da ga tožena stranka odpušča zaradi poslovnega razloga in njegovega pogleda glede vodenja projektov. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da nobena od očitanih kršitev, ki jih je tožnik storil, nima takšne teže, da bi jo bilo mogoče opredeliti kot hujšo kršitev pogodbene obveznosti oziroma druge obveznosti iz delovnega razmerja (pogoj za zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR je, da delavec huje krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja) in da bi bilo tudi ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank mogoče delovno razmerje tožnika pri toženi stranki nadaljevati do izteka odpovednega roka. Z zgornjimi ugotovitvami v celoti soglaša tudi pritožbeno sodišče.

S tem, ko se je tožnik v času nezakonitega prenehanja delovnega razmerja za določen čas (za obdobje od 10. 9. 2016 do 30. 9. 2016) zaposlil pri drugem delodajalcu (za nižjo plačo) je zmanjševal škodo. Iz tega razloga je upravičen do razlike med plačo, ki jo je pri drugem delodajalcu v obdobju od 10. 9. 2016 do 30. 9. 2016 prejel in plačo, do katere bi bil upravičen pri toženi stranki, če mu pogodba o zaposlitvi in s tem delovno razmerje ne bi nezakonito prenehalo.