(1)
Na zemljiščih skupnega pašnika je prepovedano postavljati nova poslopja za individualno rabo, razen če je z družbenim planom občine drugače določeno in če da za postavitev novih poslopij pristanek kmetijska zemljiška skupnost.
(2)
Poslopja in naprave (planinske staje, sirarne in podobno), ki so jih na teh zemljiščih doslej postavili bivši upravičenci za individualno rabo, smejo le-ti uporabljati še naprej, če sami pasejo na skupnem pašniku. Uporaba teh objektov v nekmetijske namene pa je dovoljena le na podlagi dovoljenja občinskega upravnega organa, pristojnega za kmetijstvo, ki ga izda v soglasju s kmetijsko zemljiško skupnostjo. Lastniki in uporabniki vseh objektov na skupnem pašniku so dolžni prispevati k stroškom skupnega pašnika, kakor pašni interesenti po tretjem odstavku 126. člena tega zakona.
(3)
Premoženjskopravna razmerja glede poslopij in naprav, ki jih ne uporablja več upravičenec, se uredijo s pogodbo med upravičencem in kmetijsko zemljiško skupnostjo.
(4)
Pašniki, na katerih se ne ustanovijo skupni pašniki po določbah prejšnjih členov, in pašniki, ki se ne uporabljajo za pašne potrebe, se lahko namenijo za različne oblike turizma pod pogojem, da se na njih ne gradijo novi objekti, temveč samo prenovijo stvari. O tem odloča v upravnem postopku občinski upravni organ, pristojen za gradbene zadeve, v soglasju s kmetijsko zemljiško skupnostjo ob upoštevanju pogojev za ohranitev in razvoj naravnih in z delom pridobljenih vrednot človekovega okolja, potreb, da se zagotovijo pogoji za počitek in rekreacijo občanov, ter potreb v okviru programa splošnega ljudskega odpora. Kmetijska zemljiška skupnost lahko v tem primeru določi tudi način ohranjevanja pašnika.
(5)
Navodila o uporabi pašnikov po prejšnjem odstavku izda v enem letu po uveljavitvi tega zakona Izvršni svet Skupščine SR Slovenije.