TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

I. Reviziji se ugodi in se sodba sodišča druge stopnje spremeni tako, da se glasi:

„Pritožbi tožene stranke se ugodi in se izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (v II., III. in V. točki izreka) spremeni tako, da se tožbeni zahtevek za plačilo razlike v plači iz naslova dodatka na delovno dobo za čas od februarja 2015 dalje, zavrne, tožeča stranka pa mora v 15 dneh od vročitve te sodbe toženi stranki povrniti stroške postopka pred sodiščem prve in druge stopnje v znesku 455,27 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po poteku roka za izpolnitev, do plačila.“

II. Tožeča stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti toženi stranki stroške revizijskega postopka v znesku 228,47 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Določba 129. člena ZDR-1 je pomensko odprta in ne določa niti minimuma višine dodatka niti dolžine in načina upoštevanja delovne dobe pri določitvi dodatka za delovno dobo. Tako je strankam kolektivne pogodbe na ravni dejavnosti prepuščeno, da samostojno uredijo višino dodatka za delovno dobo, torej tako dolžino in način upoštevanja delovne dobe kot tudi odmerni odstotek. Ob predstavljeni ureditvi zakon razen samega priznavanja pravice do dodatka za delovno dobo, ne opredeli niti pogojev (dolžine in načina upoštevanja delovne dobe) niti višine v smislu odmernega odstotka, zato je oboje stvar kolektivnega urejanja.