2. člen
(pojmi)
Pojmi imajo po tej uredbi naslednji pomen:
1.
Nepremični vir onesnaževanja zraka je naprava, ki izpušča ali oddaja odpadne pline (v nadaljevanju: vir onesnaževanja).
2.
Naprava je posamičen stroj oziroma celota funkcijsko povezanih strojev ali orodij v sklenjenem tehnološkem procesu in je osnovna proizvodna enota. Naprava ima enega ali več izpustov, pri čemer se količine izpuščenih snovi iz posameznih izpustov iste naprave seštejejo in na tej podlagi na kraju vseh izpustov določijo mejne koncentracije snovi v odpadnih plinih. Za napravo se šteje tudi več naprav skupaj, kadar so njihovi izpusti priključeni na skupno čistilno napravo za odpadne pline, pri čemer se določajo mejne koncentracije snovi v odpadnih plinih na odvodniku čistilne naprave.
2.
1. Obrat je enota, kjer deluje več enakovrstnih ali raznovrstnih naprav.
2.
2. Obstoječa naprava je naprava, ki je obratovala na dan uveljavitve te uredbe. Obstoječa naprava je tudi naprava v izgradnji, za katero je bilo skladno s predpisi pred uveljavitvijo te uredbe pridobljeno gradbeno dovoljenje.
3.
Rekonstrukcija naprave je vsak poseg v napravo, ki bistveno spremeni glavne tehnične značilnosti ali zmogljivost naprave in ima za posledico spremembo količine ali vrste emisije odpadnih plinov.
4.
Odpadni plini so plini, onesnaženi s snovmi v trdnem, tekočem ali plinastem stanju.
5.
Emisija je izpuščanje oziroma oddajanje snovi iz posameznega vira onesnaževanja, v zrak in se izraža kot koncentracija snovi v odpadnih plinih in kot količina snovi v odpadnih plinih.
5.
1. Koncentracija snovi v odpadnih plinih (v nadaljevanju: koncentracija) je masa izpuščenih snovi na enoto prostornine odpadnega plina po odbitku vlage (suhi odpadni plini) ali masa izpuščenih snovi na enoto prostornine odpadnega plina z vlago (mokri odpadni plini).
5.
2. Količina snovi v odpadnih plinih (v nadaljevanju: količina) je masa izpuščenih snovi na časovno enoto, določa pa se na uro obratovanja pri polni obremenitvi vira onesnaževanja.
6.
Emisijski delež je razmerje med maso izpuščene snovi in maso te snovi ali njenega predhodnika v porabljenem gorivu oziroma surovini; emisijski delež se izraža v odstotkih.
7.
Emisijski faktor je razmerje med maso izpuščene snovi in maso izdelka ali surovine.
8.
Mejna vrednost emisije snovi (v nadaljevanju: mejna vrednost) je vrednost, na podlagi katere se določa čezmerna obremenitev pri oddajanju snovi v zrak iz vira onesnaževanja in se izraža kot:
-
mejna koncentracija izpuščenih snovi v odpadnih plinih (v nadaljevanju: mejna koncentracija) v odvisnosti od količine snovi oziroma mejne količine ali
-
mejni emisijski delež ali
-
mejni emisijski faktor.
9.
Skupni prah so vsi trdni delci v odpadnih plinih ne glede na njihovo kemično sestavo in velikost.
10.
Prve meritve so meritve emisije, ki se izvedejo pri prvem zagonu nove naprave oziroma pri zagonu naprave po rekonstrukciji.
11.
Trajne meritve so meritve emisije, ki se opravljajo s kontinuirnimi merilniki ali z merjenjem trenutnih koncentracij v določenih časovnih presledkih.
12.
Občasne meritve so meritve emisije, ki se opravljajo v predpisanih časovnih presledkih.