(1)
Kadar se proizvod, ki je predmet obravnave po tej uredbi, na trgu države izvoznice ne prodaja v okviru rednega trgovanja, ali kadar takšna prodaja zaradi tržnih razmer ali nizke prodaje ne omogoča pravilne primerjave, se normalna vrednost ugotovi kot:
-
primerljiva cena, po kateri se podoben proizvod izvaža v neko tretjo državo, vendar mora biti reprezentativna, ali
-
konstruirana vrednost, ki se določi tako, da se upoštevajo vsi stroški, tako stalni kot spremenljivi, ki običajno nastanejo pri proizvodnji in prodaji takega ali podobnega proizvoda v državi izvora. Pod temi stroški se razumejo predvsem stroški za material in delo, prodajni, administrativni in drugi stroški ter dobiček.
(2)
Vsi izračuni stroškov temeljijo praviloma na razpoložljivih proizvajalčevih oziroma izvoznikovih knjigovodskih podatkih.
(3)
Če stroškov ni mogoče ugotoviti na podlagi podatkov iz prejšnjega odstavka, se le-ti upoštevajo v višini, kot običajno bremenijo izvoznika ali prodajalca v zvezi s proizvodnjo in prodajo iste kategorije proizvodov na trgu države izvoznice ali na podlagi ponderiranega poprečja zneska stroškov, ki so bili realizirani in bremenijo druge izvoznike ali proizvajalce, ki so predmet obravnave po tej uredbi.
(4)
Pri ugotavljanju normalne vrednosti se praviloma upošteva prodaja podobnega proizvoda, namenjenega za porabo na trgu države izvoznice, če le – ta predstavlja najmanj 5 odstotkov od prodaje proizvoda, ki je predmet obravnave po tej uredbi.