TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Pravdni stranki nosita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Namen vprašanj, ki jih je sodišče ob zaslišanju postavilo izvedencu, je bil odpraviti nejasnosti ter pomanjkljivosti pisno izdelanega mnenja, ne pa, kot zapiše toženka v pritožbi, "zapeljati" izvedenca k določenim odgovorom. Drugače kot s postavitvijo konkretnih vprašanj konkretnega odgovora ni mogoče dobiti, zato sodišču prve stopnje v tem pogledu ni mogoče očitati do toženke nepošteno vodenega postopka. Seveda pa podlage za to ne more pomeniti niti dejstvo, da dodatna pojasnila izvedenca niso bila v korist toženke.

Sodišče prve stopnje je ugotovitev, da je imelo opravljeno delo toženke napake in katere, primarno oprlo na dejstvo, da toženka navedbam tožnikov, v katerih sta napake konkretno opisala, jih podkrepila s fotografijami, opisala njihovo naravo in vzroke za nastanek, ni obrazloženo ugovarjala. Po drugem odstavku 214. člena ZPP se namreč dejstva, ki jih stranka ne zanika, ali jih zanika brez navajanja razlogov, štejejo za priznana.

Drži, da ogled (s strani toženke) izdelane fasade ni bil mogoč, saj je bila ta že pred vložitvijo tožbe sanirana. Drži posledično tudi to, da izvedenec napak ni mogel zaznati neposredno. Vendar pa to ne pomeni, da izvedenskega mnenja ni mogel ali smel podati. Kot je pojasnilo že sodišče prve stopnje, je zaslišanje izvedenca pokazalo, da je za izdelavo mnenja oziroma za odgovor na zastavljena vprašanja zadostovalo obsežno slikovno gradivo.

Pritožbeno sodišče nima nobenih pomislekov niti o ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je bila sanacija tako po obsegu kot stroškovno primerna in izvedena skladno s strokovnimi standardi.