(1)
Sodišče mora paziti na svojo stvarno in krajevno pristojnost; brž ko zapazi, da ni pristojno, se izreče za nepristojno in pošlje po pravnomočnosti sklepa zadevo pristojnemu sodišču.
(2)
Če ugotovi med glavno obravnavo, da je za sojenje pristojno nižje sodišče, ne pošlje zadeve temu sodišču, temveč izvede postopek samo in izda odločbo.
(3)
Ko postane obtožnica pravnomočna, se sodišče ne more več izreči za krajevno nepristojno in tudi stranke ne morejo več uveljavljati ugovora krajevne nepristojnosti.
(4)
Nepristojno sodišče mora opraviti tista procesna dejanja, ki bi jih bilo nevarno odlašati.