(1)
Če sodnik po prejemu zasebne tožbe spozna, da je sodišče pristojno in da ni razlogov, da bi tožbo zavrgel, odstopi zasebno tožbo poravnalnemu svetu, da poskusi poravnavo med strankama.
(2)
Zasebno tožbo odstopi poravnalnemu svetu samo če imata obe stranki stalno ali začasno prebivališče na območju iste občine ali če sta zaposleni pri isti organizaciji združenega dela ali drugi samoupravni organizaciji ali skupnosti, pri kateri je poravnalni svet.
(3)
Zasebno tožbo pošlje poravnalnemu svetu, na katerega območju ima obdolženec ali zasebni tožilec stalno oziroma začasno prebivališče; če je poravnalni svet pri organizaciji združenega dela ali pri drugi samoupravni organizaciji ali skupnosti, pri kateri sta zaposleni obe stranki, pa temu poravnalnemu svetu.
(4)
Če dobi sodišče v treh mesecih, odkar je poravnalnemu svetu poslalo zasebno tožbo, od njega sporočilo, da sta se stranki poravnali in da je zasebni tožilec izjavil, da umika tožbo, jo sodnik zavrže. Če pa poravnalni svet ne pošlje v treh mesecih sodišču takega sporočila, se šteje, da je bila poravnava brezuspešna, in sodnik razpiše glavno obravnavo.
(5)
Postopek iz prvega, drugega in tretjega odstavka tega člena se ne izvede, če je vložena zasebna tožba za kaznivo dejanje zoper čast in dobro ime, ki je bilo storjeno po tisku, radiu ali televiziji.
(6)
Pred poravnalnim svetom lahko stranki skleneta poravnavo glede premoženjskopravnega zahtevka.
(7)
Določbe prvega do šestega odstavka tega člena se uporabijo tudi, če je za posredovanje pri poravnavi strank upravičeno kakšno drugo samoupravno sodišče.