(1)
Po uradni dolžnosti ali na predlog zdravstvenega zavoda ali skrbstvenega organa ustavi sodišče, ki je na prvi stopnji izreklo obvezno psihiatrično zdravljenje in varstvo v zdravstvenem zavodu, po zaslišanju javnega tožilca ta varnostni ukrep in odredi odpust storilca iz zdravstvenega zavoda, če na podlagi mnenja zdravnikov ugotovi, da zdravljenje in varstvo storilca v tem zavodu ni več potrebno; lahko pa odredi zanj obvezno psihiatrično zdravljenje v prostosti.
(2)
Če se odpušča iz zdravstvenega zavoda storilec, katerega prištevnost je bila bistveno zmanjšana, pa je ta prebil v tem zavodu manj časa, kot znaša kazen zapora, na katero je bil obsojen, odloči sodišče v sklepu o odpustu tudi, ali naj prestane ta ostanek kazni, ali pa naj bo izpuščen na pogojni odpust. Storilcu, ki se pogojno izpusti, se sme izreči tudi varnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja v prostosti, če so zato podani zakoniti pogoji.
(3)
Po uradni dolžnosti ali na predlog uprave zdravstvenega zavoda, v katerem se obdolženec zdravi ali bi se moral zdraviti, sme sodišče po zaslišanju javnega tožilca storilcu, za katerega je uporabilo varnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja v prostosti, izreči varnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu, če ugotovi, da se ni začel zdraviti ali je zdravljenje samovoljno opustil ali da je kljub zdravljenju ostal tako nevaren za svojo okolico, da je potrebno njegovo varstvo in zdravljenje v zdravstvenem zavodu. Pred odločitvijo si preskrbi sodišče po potrebi tudi mnenje zdravnikov, obdolženca pa zasliši, če njegovo stanje to dopušča.