(1)
Kadar izreče sodbo, s katero obsodi obtoženca na pet let zapora ali na hujšo kazen, odredi senat pripor, če obtoženec ni že priprt.
(2)
Če pa izreče senat obsodbo na krajšo kazen zapora, odredi pripor, če je podan kakšen razlog iz 1., 3. ali 4. točke drugega odstavka 191. člena tega zakona; pripor pa odpravi, če je obtoženec že v priporu, pa niso več podani razlogi, zaradi katerih je bil odrejen.
(3)
Pripor senat vselej odpravi in odredi izpustitev obtoženca, če je ta oproščen obtožbe ali spoznan za krivega, pa mu je odpuščena kazen, če je obsojen samo na denarno kazen ali mu je izrečen sodni opomin ali pogojna obsodba, če je zaradi vštetja pripora kazen že prestal ali če je obtožba zavrnjena, razen če je zavrnjena zaradi nepristojnosti sodišča.
(4)
Za odreditev ali odpravo pripora po razglasitvi sodbe do njene pravnomočnosti velja drugi odstavek tega člena. O tem odloči senat sodišča prve stopnje (šesti odstavek 23. člena).
(5)
Preden izda sklep, s katerim odredi ali odpravi pripor v primerih iz drugega in četrtega odstavka tega člena, zasliši senat javnega tožilca, če teče postopek na njegovo zahtevo.
(6)
Če je obtoženec že v priporu in senat spozna, da so še podani razlogi, zaradi katerih je bil pripor odrejen, ali da so podani razlogi iz prvega ali drugega odstavka tega člena, ga s posebnim sklepom podaljša. Poseben sklep izda senat tudi, kadar je treba odrediti ali odpraviti pripor. Pritožba zoper ta sklep ne zadrži njegove izvršitve.
(7)
Pripor, ki je bil odrejen ali podaljšan po določbah prejšnjih odstavkov, sme trajati do pravnomočnosti sodbe, vendar najdalj do izteka časa kazni, izrečene v sodbi prve stopnje.
(8)
Kadar izreče sodišče kazen zapora, se sme obtoženec, ki je v priporu, oddati na podlagi sklepa predsednika senata, še pred pravnomočnostjo sodbe v zavod za prestajanje kazni, če to sam zahteva.