(1)
V nujnih primerih, ko je nevarno, da bi tujec pobegnil ali se skril, sme organ za notranje zadeve na prošnjo pristojnega tujega organa, ne glede na to, na kakšen način je poslana, tujcu vzeti prostost in ga odpeljati k preiskovalnemu sodniku pristojnega sodišča. V prošnji je treba navesti podatke za ugotovitev tujčeve istovetnosti, naravo in označbo kaznivega dejanja, številko odločbe ter datum, kraj in naslov tujega organa, ki je odredil pripor, in izjavo, da bo izročitev zaprošena po redni poti.
(2)
Če se odredi pripor v smislu prvega odstavka tega člena in se tujec pripelje pred preiskovalnega sodnika, ga ta najprej zasliši, nato pa po republiškem oziroma pokrajinskem upravnem organu za pravosodje poroča o priporu Zveznemu sekretariatu za zunanje zadeve.
(3)
Preiskovalni sodnik izpusti tujca, če prenehajo razlogi za pripor ali če se ne poda prošnja za izročitev v roku, ki ga je on določil, upoštevajoč pri tem oddaljenost države, ki zahteva izročitev; ta rok ne sme biti daljši kot tri mesece od dneva, ko je bil tujec priprt. Ta rok se sporoči tuji državi. Na prošnjo tuje države sme senat pristojnega sodišča v opravičenih primerih podaljšati ta rok največ za dva meseca.
(4)
Če se predpisana prošnja poda v danem roku, ravna preiskovalni sodnik po tretjem in četrtem odstavku 527. člena tega zakona.