(1)
Javni tožilec zavrže ovadbo, če iz same ovadbe izhaja, da naznanjeno dejanje ni kaznivo dejanje, za katero se storilec preganja po uradni dolžnosti, če je pregon zastaran ali je dejanje obseženo z amnestijo ali pomilostitvijo, ali če so podane druge okoliščine, ki izključujejo pregon. O tem, da je zavrgel ovadbo, in o razlogih za to obvesti javni tožilec v osmih dneh oškodovanca (60. člen), če je ovadbo prodal organ za notranje zadeve, pa tudi njega.
(2)
Če javni tožilec iz same ovadbe ne more presoditi, ali so navedbe v njej verjetne, ali če podatki v ovadbi ne dajejo dovolj podlage, da bi lahko odločil, ali naj zahteva preiskavo, ali če je do njega prišel le glas o kaznivem dejanju, zlasti pa, če je storilec neznan, lahko zahteva od organov za notranje zadeve, če tega ne more storiti sam ali po drugih organih, naj zberejo potrebna obvestila in storijo druge ukrepe, da se odkrijeta kaznivo dejanje in storilec (151. in 152. člen). Javni tožilec sme ob vsakem času zahtevati od organov za notranje zadeve, da ga obvestijo, kaj so ukrenili.
(3)
Javni tožilec sme zahtevati potrebne podatke od državnih organov, organizacij združenega dela ter od drugih organizacij in skupnosti, lahko pa v ta namen povabi tudi tistega, ki je vložil kazensko ovadbo.
(4)
Javni tožilec zavrže ovadbo, če so tudi po opravljenih dejanjih iz drugega in tretjega odstavka tega člena podane kakšne okoliščine iz prvega odstavka tega člena.
(5)
Javni tožilec in drugi državni organi, organizacije združenega dela ter druge organizacije in skupnosti morajo pri zbiranju obvestil oziroma dajanju podatkov ravnati obzirno in paziti, da ne škodujejo časti in dobremu imenu tistega, na katerega se podatki nanašajo.