(1)
Preiskovalni sodnik lahko da soglasje k predlogu javnega tožilca, naj se ne opravi preiskava, če dajejo zbrani podatki, ki se nanašajo na kaznivo dejanje in storilca, dovolj podlage za vložitev obtožnice.
(2)
Soglasje iz prvega odstavka tega člena sme preiskovalni sodnik dati samo, če je pred tem zaslišal tistega, zoper katerega naj bo vložena obtožnica. Glede vabljenja in zasliševanja te osebe se uporabljajo določbe o vabljenju in zasliševanju obdolženca. Sporočilo o tem, da se strinja s predlogom, pošlje preiskovalni sodnik javnemu tožilcu in tistemu, zoper katerega naj bo vložena obtožnica.
(3)
Rok za vložitev obtožnice je osem dni, vendar pa ga lahko senat (šesti odstavek 23. člena) na zahtevo javnega tožilca podaljša.
(4)
Predlog iz prvega odstavka tega člena lahko poda javni tožilec tudi po vložitvi zahteve za preiskavo, dokler sklep o njej ni izdan.
(5)
Če je preiskovalni sodnik mnenja, da ni pogojev za vložitev obtožnice brez preiskave, ravna, kot da bi bila zahtevana preiskava.
(6)
Če je za kaznivo dejanje določena kazen zapora do petih let, sme javni tožilec mimo pogojev, ki so določeni v prvem do petem odstavku tega člena, vložiti obtožnico tudi brez preiskave, če dajejo zbrani podatki, ki se nanašajo na kaznivo dejanje in storilca, dovolj podlage za obtožbo.
(7)
Določbe prvega do šestega odstavka tega člena se uporabljajo tudi, kadar gre za kazenski pregon na zahtevo oškodovanca kot tožilca; vendar pa v tem primeru roka iz tretjega odstavka tega člena ni mogoče podaljšati.
(8)
Predlogu iz prvega odstavka tega člena in obtožnici, ki jo vloži po šestem odstavku tega člena, priloži javni tožilec kazensko ovadbo ter vse spise in zapisnike o opravljenih dejanjih, kot tudi predmete, ki utegnejo biti dokaz, ali pa v predlogu navede, kje so.