(1)
Obdolžencu je treba osebno vročiti vabilo na prvo zaslišanje v predhodnem postopku in vabilo na glavno obravnavo.
(2)
Obdolžencu, ki nima zagovornika, je treba osebno vročiti obtožnico, obtožni predlog ali zasebno tožbo, kot tudi sodbo in druge odločbe, pri katerih teče od vročitve rok za pritožbo. Na zahtevo obdolženca vroči sodišče sodbo in druge odločbe osebi, ki jo on določi.
(3)
Če je treba obdolžencu, ki nima zagovornika, vročiti sodbo, s katero mu je izrečena kazen zapora pa mu sodbe ni mogoče vročiti na njegov dotedanji naslov, mu sodišče postavi po uradni dolžnosti zagovornika, ki opravlja to dolžnost, dokler se ne zve za njegov novi naslov. Postavljenemu zagovorniku določi sodišče potreben rok, da se seznani s spisi, nato pa mu vroči sodbo in postopek nadaljuje. Če gre za drugo odločbo, pri kateri teče od vročitve rok za pritožbo, ali za pritožbo nasprotne stranke, ki se vroča na odgovor, nabije sodišče odločbo oziroma pritožbo na sodno desko in se po preteku osmih dni šteje, da je bila opravljena veljavna vročitev.
(4)
Če ima obdolženec zagovornika, vroči sodišče obtožnico, obtožni predlog, zasebno tožbo in vse odločbe, pri katerih teče od vročitve rok za pritožbo, kot tudi pritožbo nasprotne stranke, ki jo vroča na odgovor, zagovorniku in obdolžencu po določbah 122. člena tega zakona. V takem primeru teče rok za vložitev pravnega sredstva oziroma odgovora na pritožbo od vročitve pisanja obdolžencu. Če obdolžencu ni mogoče vročiti odločbe oziroma pritožbe, ker njegov naslov ni znan, se odločba oziroma pritožba nabije na sodno desko in se po preteku osmih dni šteje, da je bila opravljena veljavna vročitev.
(5)
Če je treba vročiti pisanje zagovorniku obdolženca, ta pa ima več zagovornikov, zadošča, da se vroči enemu od njih.