(1)
Pripor sme izjemoma odrediti tudi organ za notranje zadeve pred začetkom preiskave, če je treba zaradi ugotovitve istovetnosti, preverjanja alibija ali iz drugih razlogov zbrati podatke, ki so nujni za postopek zoper določeno osebo, in so za pripor podani razlogi iz prvega odstavka ter iz 1. in 3. točke drugega odstavka 191. člena tega zakona; v primeru iz 2. točke drugega odstavka 191. člena tega zakona pa le, če je opravičena bojazen, da bo ta oseba uničila sledove kaznivega dejanja.
(2)
Organ za notranje zadeve sme odrediti pripor tudi, če mu je preiskovalni sodnik prepustil posamezna preiskovalna dejanja (četrti odstavek 162. člena) in so za pripor podani razlogi iz 191. člena tega zakona.
(3)
Pripor, ki ga je odredil organ za notranje zadeve, sme trajati največ tri dni, računano od dneva, ko je bila priprtemu vzeta prostost. Drugi in tretji odstavek 192. člena tega zakona se uporabljata smiselno tudi za ta pripor. Zoper sklep o priporu se sme priprti pritožiti na senat pristojnega sodišča najpozneje v 24 urah od prejema sklepa. Senat mora odločiti v 48 urah od prejema pritožbe. Pritožba ne zadrži izvršitve sklepa. Organ za notranje zadeve preskrbi priprtemu potrebno strokovno pomoč za vložitev pritožbe.
(4)
O tem, da je odredil pripor, mora organ za notranje zadeve takoj obvestiti javnega tožilca, v primeru iz drugega odstavka tega člena pa preiskovalnega sodnika, ki lahko zahteva, naj organ za notranje zadeve priprtega nemudoma pripelje k njemu.
(5)
Če priprtega po preteku treh dni ne izpusti, mora organ za notranje zadeve ravnati po 195. členu tega zakona, preiskovalni sodnik, h kateremu je bil priprti pripeljan, pa po 193. členu tega zakona.