(1)
Če javni tožilec spozna, da ni podlage za pregon za kaznivo dejanje, za katero se storilec preganja po uradni dolžnosti, ali če spozna, da ni podlage za pregon katerega izmed ovadenih udeležencev, mora to v osmih dneh sporočiti oškodovancu in ga poučiti, da lahko začne pregon sam. Tako ravna tudi sodišče, če izda sklep o ustavitvi postopka zaradi tega, ker je javni tožilec odstopil od pregona.
(2)
Oškodovanec ima pravico začeti oziroma nadaljevati pregon v osmih dneh, odkar je prejel sporočilo iz prvega odstavka tega člena.
(3)
Če javni tožilec umakne obtožnico, sme oškodovanec, ki prevzame pregon, vztrajati pri vloženi obtožnici ali pa vložiti novo.
(4)
Oškodovanec, ki ni bil obveščen, da javni tožilec ni začel pregona ali da je odstopil od pregona, sme dati svojo izjavo o nadaljevanju postopka pred pristojnim sodiščem v treh mesecih od dneva, ko je javni tožilec zavrgel ovadbo oziroma ko je bil izdan sklep o ustavitvi postopka.
(5)
Ko javni tožilec oziroma sodišče sporoči oškodovancu, da lahko začne pregon, ga v sporočilu pouči tudi, kaj lahko ukrene za uresničenje te pravice.
(6)
Če oškodovanec kot tožilec umre medtem, ko teče rok za začetek pregona, ali umre med postopkom, lahko njegov zakonec, otroci, starši, posvojenci, posvojitelji, bratje in sestre v treh mesecih po njegovi smrti začnejo pregon oziroma izjavijo, da nadaljujejo postopek.