(1)
Varščina se vselej glasi na denarni znesek, ki se določi glede na težo kaznivega dejanja, osebne in družinske razmere obdolženca ter glede na gmotne razmere tistega, ki jo daje.
(2)
Varščina se lahko da v gotovini, v vrednostnih papirjih, v dragocenostih ali v drugih premičnih stvareh večje vrednosti, ki jih je lahko vnovčiti in hraniti, v hipoteki za znesek varščine na nepremičnini tistega, ki varščino daje, ali pa v osebni zavezi enega ali več občanov, da bodo plačali določeni znesek, če obdolženec pobegne.
(3)
Če obdolženec pobegne, se v skladu z republiškim oziroma pokrajinskim prepisom s sklepom določi, komu naj pripade vrednost, ki je bila dana kot varščina.