(1)
Pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti se omeji sodišče samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje javni tožilec v svoji zahtevi.
(2)
Če sodišče spozna, da so razlogi, zaradi katerih je izdalo odločbo v obsojenčevo korist, podani tudi v korist kakšnega drugega soobtoženca, glede katerega ni bila vložena zahteva za varstvo zakonitosti, ravna po uradni dolžnosti, kakor da bi bila taka zahteva vložena.
(3)
Če je vložena zahteva za varstvo zakonitosti v obsojenčevo korist, je sodišče pri odločanju vezano na prepoved, ki je predpisana v 378. členu tega zakona.