(1)
O seji senata je treba obvestiti tistega obtoženca in njegovega zagovornika, oškodovanca kot tožilca ali zasebnega tožilca, ki je v roku, predpisanem za pritožbo ali za odgovor na pritožbo zahteval, naj ga sodišče obvesti o seji, ali predlagal obravnavo pred sodiščem druge stopnje (členi 373 do 375). Predsednik senata ali senat lahko odloči, da naj se o seji obvestijo stranke, čeprav tega niso zahtevale, ali da naj se o seji obvesti tudi tista stranka, ki tega ni zahtevala, če bi bila njihova navzočnost koristna za razjasnitev stvari.
(2)
Če je obtoženec v priporu ali prestaja kazen, pa ima zagovornika, se poskrbi za njegovo navzočnost samo, če predsednik senata ali senat spozna, da je to smotrno.
(3)
Seja senata se začne s poročilom sodnika poročevalca o stanju stvari. Senat lahko zahteva od strank, ki so navzoče na seji, potrebna pojasnila v zvezi z navedbami v pritožbi. Stranke pa lahko predlagajo, naj se v dopolnitev poročila preberejo posamezni spisi, in lahko dajo z dovoljenjem predsednika senata potrebna pojasnila za svoja stališča iz pritožbe oziroma odgovora na pritožbi, ne da bi ponavljale ono, kar je vsebovano v poročilu.
(4)
Če stranke, ki so bile v redu obveščene, ne pridejo, to ni ovira, da senat ne bi imel seje. Če obtoženec ni sporočil sodišču spremembe prebivališča ali stanovanja, ima senat lahko sejo, čeprav obtoženec o njej ni bil obveščen.
(5)
Na seji senata, na kateri so navzoče stranke, se sme izključiti javnost samo pod pogoji, ki so določeni v tem zakonu (členi 288 do 290).
(6)
Zapisnik o seji senata se priključi spisom sodišča prve in druge stopnje.
(7)
Sklepi iz 382. in 383. člena tega zakona se smejo izdati tudi brez obvestila strank o seji senata.