(1)
Ko preiskovalni sodnik prejme zahtevo za preiskavo, pregleda spise; če se z zahtevo strinja, izda sklep o preiskavi, ki mora navajati podatke iz tretjega odstavka 158. člena tega zakona. Sklep pošlje javnemu tožilcu in obdolžencu.
(2)
Preden izda sklep, zasliši preiskovalni sodnik tistega, zoper katerega je zahtevana preiskava, razen če bi bilo nevarno odlašati.
(3)
Preden odloči o zahtevi javnega tožilca, lahko preiskovalni sodnik povabi javnega tožilca in tistega, zoper katerega je tožilec zahteval preiskavo, naj določenega dne prideta k sodišču, če je treba, da se izjavita o okoliščinah, ki utegnejo biti pomembne za odločitev o zahtevi, ali če misli, da bi bila iz drugih razlogov smotrna njuna ustna izjava. Ob tej priložnosti lahko dajeta stranki ustno svoje predloge, javni tožilec pa lahko spremeni ali dopolni svojo zahtevo za preiskavo, lahko pa predlaga tudi, naj se postopek izvede neposredno po obtožnici (160. člen).
(4)
Glede vabljenja in zasliševanja tistega, zoper katerega je zahtevana preiskava, se uporabljajo določbe tega zakona o vabljenju in zasliševanju obdolženca. Osebo, ki jo povabi po tretjem odstavku tega člena, pouči preiskovalni sodnik v smislu drugega odstavka 218. člena tega zakona.
(5)
Zoper sklep preiskovalnega sodnika o preiskavi se obdolženec lahko pritoži. Če mu je sklep ustno sporočen, lahko poda pritožbo pri tej priložnosti na zapisnik.
(6)
Preiskovalni sodnik mora pritožbo takoj predložiti senatu (šesti odstavek 23. člena). Pritožba na zadrži izvršitve sklepa.
(7)
Če se preiskovalni sodnik ne strinja z zahtevo javnega tožilca za preiskavo, zahteva, naj o tem odloči senat (šesti odstavek 23. člena). Zoper sklep senata imata obdolženec in javni tožilec pravico pritožbe, ki pa ne zadrži njegove izvršitve.
(8)
V primerih iz šestega in sedmega odstavka tega člena mora senat odločiti v 48 urah.
(9)
Pri odločanju o zahtevi za preiskavo senat ni vezan na pravno presojo dejanja, ki jo je navedel javni tožilec.