(1)
Če sodnik spozna, da je za sojenje pristojno drugo sodišče, odstopi po pravnomočnosti sklepa zadevo temu sodišču; če pa spozna, da je za sojenje pristojno višje sodišče, odstopi zadevo v nadaljnji postopek javnemu tožilcu, ki je pristojen za postopek pred višjim sodiščem. Če javni tožilec misli, da je za sojenje pristojno sodišče, ki mu je poslalo zadevo, zahteva odločitev senata sodišča, pred katerim postopa.
(2)
Ko je razpisana glavna obravnava, se sodišče po uradni dolžnosti ne more več izreči za krajevno nepristojno.