(1)
Za izvedenca se ne sme postaviti, kdor ne sme biti zaslišan kot priča (226. člen) ali kdor je oproščen dolžnosti pričevanja (227. člen), kot tudi ne tisti, proti kateremu je bilo storjeno kaznivo dejanje; če pa je bil postavljen, se sodna odločba ne sme opirati na njegov izvid in mnenje.
(2)
Razlog za izločitev izvedenca (44. člen) je podan tudi glede oseb, ki so skupaj z obdolžencem ali oškodovancem v delovnem razmerju pri istem organu, isti organizaciji združenega dela, drugi organizaciji ali skupnosti ali pri istem posamezniku, ki opravlja samostojno osebno delo s sredstvi, ki so lastnina občanov, kot tudi glede oseb, ki so v delovnem razmerju pri oškodovancu ali obdolžencu.
(3)
Za izvedenca se praviloma ne vzame, kdor je bil zaslišan kot priča.
(4)
Če je dovoljena posebna pritožba zoper sklep, s katerim je bila zavrnjena zahteva za izločitev izvedenca (četrti odstavek 42. člena), odloži pritožba delo izvedenca, razen če bi bilo nevarno odlašati.