(1)
Če priča, ki je bila v redu povabljena, ne pride in svojega izostanka ne opraviči, ali če se brez dovoljenja ali opravičenega razloga odstrani s kraja, kjer bi morala biti zaslišana, se sme odrediti, da se privede s silo, sme pa se tudi kaznovati v denarju do 25.000 tolarjev.
(2)
Če priča pride, pa potem, ko je bila opozorjena na posledice, brez zakonitega razloga noče pričati, se sme kaznovati v denarju do 25.000 tolarjev; če pa tudi potem noče pričati, se sme zapreti. Zapor traja, dokler priča ni pri volji pričati, ali dokler njeno zaslišanje ne postane nepotrebno ali dokler se kazenski postopek ne konča, vendar največ mesec dni.
(3)
O pritožbi zoper sklep, s katerim je bila izrečena denarna kazen ali odrejen zapor, odloča vselej senat (šesti odstavek 23. člena). Pritožba zoper sklep o zaporu ne zadrži njegove izvršitve.
(4)
Vojaške osebe in pripadniki milice se ne smejo zapreti, pač pa se o tem, da niso hoteli pričati, obvesti njihovo pristojno poveljstvo, da jih kaznuje.