Zakon o ratifikaciji pogodbe med SFR Jugoslavijo in Republiko Ciper o izogibanju dvojnemu obdavčevanju dohodka in premoženja

1. Obresti, nastale v državi pogodbenici in izplačane rezidentu druge države pogodbenice, se smejo obdavčiti v tej drugi državi.

2. Obresti iz prvega odstavka tega člena se smejo obdavčiti tudi v državi pogodbenici, v kateri nastanejo, v skladu z zakoni te države, vendar tako odmerjeni davek ne sme presegati 10% bruto zneska obre­sti. Pristojni organi držav pogodbenic se dogovorijo o načinu uporabe te omejitve.

3. Izraz »obresti«, kot je uporabljen v tem členu, pomeni dohodek od državnih vrednostnih papirjev, obveznic ali obligacij, ne glede na to, ali so zavarova­ne z zastavo ali ne in ali se na njihovi podlagi pridobi pravica do udeležbe pri dobičku, dohodek od vseh vrst terjatev ter vsak drug dohodek, ki je po davčnem zakonu države, v kateri nastane, izenačen z dohodkom od posojenega denarja.

4. Prvi in drugi odstavek tega člena se ne uporabljata, če prejemnik obresti - rezident države pogodbenice posluje v drugi državi pogodbenici, v ka­teri nastanejo obresti, prek stalne poslovne enote v tej državi ali če opravlja v tej drugi državi samostojne osebne dejavnosti iz stalne baze v njej, terja­tev, za katero se plačujejo obresti, pa je neposredno povezana s to stalno poslovno enoto ali stalno bazo. V tem primeru se po potrebi uporabljajo določbe 7. ali 14. člena te pogodbe.

5. Šteje se, da obresti nastanejo v državi pogod­benici, Če je izplačnik ta država sama, njena družbenopolitična skupnost ali njen rezident. Če ima plačnik obresti, ne glede na to, ali je rezident države pogodbenice ali ne, v državi pogodbenici stalno poslov­no enoto ali stalno bazo, na katero se nanaša dolg, za katerega se plačujejo obresti, in jih ta plačuje, se šteje, da obresti nastanejo v državi pogodbenici, v kateri je stalna poslovna enota ali stalna baza.

6. Če zaradi posebnega razmerja med plačnikom in prejemnikom ali med njima in kom drugim znesek obresti, upoštevajoč pri tem terjatev, za katero se plačajo, presega znesek, ki bi bil določen s pogodbo med plačnikom in prejemnikom, se določbe tega člena uporabljajo samo za znesek,ki bi bil določen s pogodbo, če takega razmerja ne bi bilo. V tem pri­meru se več plačani znesek obdavči v skladu z zakoni vsake države pogodbenice, pri tem pa upoštevajo druge določbe te pogodbe.