40. člen
(paša v gozdu)
(1)
Z gozdnogojitvenim načrtom se lastniku gozda lahko dovoli paša živine v gozdu, če ni v nasprotju s funkcijami gozdov, ki so določene v gozdnogospodarskih načrtih, in če je izpolnjen eden od naslednjih kriterijev:
(2)
V gozdnogojitvenem načrtu, ki dovoljuje pašo v gozdu, se določi obremenitev glav velike živine na hektar glede na vrsto živali in njen vpliv na tla in gozd. Izločanje gozdov za pašo ni dovoljeno, kjer bi le-ta povzročila erozijske procese oziroma večjo trajno poškodbo tal.
(3)
Območje paše se prikaže v kartnem delu gozdnogojitvenega načrta.
(4)
Izločanje gozdov za pašo ni dovoljeno na neerodibilnih podlagah z nakloni večjimi od 30 stopinj ter na erodibilnih podlagah z nakloni večjimi od 15 stopinj.
(5)
Za pašo določen gozd mora biti z ograjo ločen od ostalega gozda tako, da ni možno prehajanje živine v gozd, kjer paša zaradi zaščite mladja ni dovoljena. Pri postavitvi ograj se v čim večji meri upoštevajo selitvene poti prostoživečih živali, ki morajo biti izven pašne sezone v celoti prehodne.
(6)
Pri obnavljanju obstoječih ograj in pri postavitvi novih ograj se ne sme uporabljati bodeča žica. V območjih, kjer živijo koconoge kure, se pri obnavljanju obstoječih ograj in postavljanju novih ne smejo uporabljati žice, temveč električni trakovi ali drugi načini ograjevanja.
(7)
Pri izdelavi gozdnogojitvenega načrta za dovolitev paše v gozdu Zavod sodeluje s kmetijsko svetovalno službo. V kolikor gre za območja s posebnim statusom po predpisih, ki urejajo ohranjanje narave, Zavod sodeluje tudi z Zavodom Republike Slovenije za varstvo narave.
(8)
Gozdnogojitveni načrt, s katerim se dovoli paša v gozdu, velja največ do izteka veljavnosti gozdnogospodarskega načrta gozdnogospodarske enote, po tem roku se mora uskladiti z novim gozdnogospodarskim načrtom.