Občinske skupščine določijo najkasneje v šestih mesecih po uveljavitvi tega zakona z odlokom merila, po katerih občinski upravni organi razvrstijo objekte, ki so že v uporabi pa so bili zgrajeni brez lokacijskega dovoljenja glede na dejanske okoliščine in namembnost objektov:
-
na objekte, za katere se lahko izda lokacijsko dovoljene (ker so na območju, za katero je sprejet zazidalni načrt ali je na njem predvidena izdelava zazidalnega načrta in podobno ter se bodo lahko vključili v urbanistično ureditev);
-
na objekte, za katere se ne more izdati lokacijsko dovoljenje in se morajo odstraniti, vendar pa se odstranitev za določen čas lahko odloži (ker se nahajajo na območju, za katero ni predvidena izdelava zazidalnega načrta oziroma za katero po urbanističnem dokumentu ni dovoljena gradnja in podobno, vendar pa neposredno še ne ovirajo izvajanja urbanističnega dokumenta);
-
na objekte, ki se morajo takoj odstraniti (ker neposredno ovirajo izvajanje sprejetega urbanističnega dokumenta, ker so na zavarovanem zemljišču in podobno).
Za objekte iz 1. alinee prejšnjega odstavka tega člena se lahko izda lokacijsko dovoljenje na zahtevo investitorja in ob pogojih iz 41. d člena tega zakona, če investitor vloži zahtevo v roku, ki ga določi občinski upravni organ.
Za objekte iz 2. alinee prvega odstavka tega člena se lahko izda lokacijsko dovoljenje na zahtevo investitorja, vloženo v roku, ki ga določi občinski upravni organ, ob pogoju, da bo investitor odstranil na svoje stroške objekt, ko bo to potrebno za uresničitev urbanističnega dokumenta. Ta obveznost investitorja se vpiše po pravnomočnosti odločbe uradoma v zemljiško knjigo.
Za objekte iz 3. alinee prvega odstavka tega člena izda občinski upravni organ odločbo o odstranitvi objekta.