(1)
Če je po pravnih predpisih ene države podpisnice pogoj za zagotovitev dajatev in nudenje storitev v primeru poklicne bolezni, da je bila ta bolezen prvič zdravniško ugotovljena na ozemlju te države podpisnice, velja ta pogoj kot izpolnjen, če je bila bolezen prvič ugotovljena na ozemlju druge države podpisnice.
(2)
Če pravni predpisi ene države podpisnice predvidevajo, da se dajatve in storitve v primeru poklicne bolezni zagotovi oziroma nudi le, če je oseba s to poklicno boleznijo opravljala poklicno dejavnost, ki lahko povzroči to bolezen, minimalni čas, ki je določen kot pogoj za pridobitev pravice do dajatve/storitve, pristojni nosilec te države podpisnice – če je potrebno – upošteva kot čas opravljanja takšne dejavnosti tudi čas, v katerem so veljali pravni predpisi druge države podpisnice.