(1)
Spore med državama podpisnicama o interpretaciji ali uporabi te konvencije naj – če je mogoče – rešujejo pristojni organi obeh držav podpisnic.
(2)
Če nekega spora ni mogoče rešiti na ta način, se na zahtevo ene države podpisnice zadevo preda arbitražnemu sodišču, ki mora biti sestavljeno na naslednji način:
a)
Vsaka država podpisnica v roku enega meseca po prejemu zahteve za odločitev arbitražnega sodišča imenuje enega arbitražnega sodnika. Oba na tak način imenovana sodnika v roku dveh mesecev zatem, ko je država podpisnica, ki je kot zadnja imenovala svojega arbitražnega sodnika in to notificirala, kot tretjega arbitražnega sodnika imenujeta državljana tretje države.
b)
Če ena država podpisnica ni v določenem roku imenovala arbitražnega sodnika, lahko druga država podpisnica zaprosi predsednika Evropskega sodišča za človeške pravice, da ga imenuje on. Enako se na zahtevo ene države podpisnice postopi, če se oba arbitražna sodnika ne moreta sporazumeti o izbiri tretjega arbitražnega sodnika.
c)
Če je predsednik Evropskega sodišča za človekove pravice državljan ene od obeh držav podpisnic, prevzame funkcije iz tega člana podpredsednik sodišča ali po položaju najvišji sodnik sodišča, za katerega ta okoliščina ne velja.
(3)
Arbitražno sodišče odloča z večino glasov. Njegove odločitve so obvezujoče za obe državi podpisnici. Vsaka država podpisnica krije stroške arbitražnega sodnika, ki ga je imenovala. Ostale stroške krijeta obe državi podpisnici v enakih delih. Arbitražno sodišče samo ureja postopek.