Naprave za ustavljanje (v nadaljnjem besedilu: zavorni sistem) morajo biti na motornih in priklopnih vozilih vgrajene in izvedene tako, da lahko voznik varno, hitro in učinkovito ustavi vozilo, ne glede na obremenjenost vozila in nagib ceste, po kateri vozi, in ga zavaruje, da je nepremična na nagnjeni cesti.
Zavorni sistem iz prvega odstavka tega člena sol
1)
delovna zavora;
2)
pomožna zavora;
3)
parkirna zavora.
Delovna zavora mora omogočati vozniku, da ustavi vozilo varno, hitro in učinkovito, ne glede na hitrost in obremenjenost vozila ter nagib ceste. Ta zavora mora z voznikovega mesta omogočati uravnavanje zaviranja, ne da bi moral voznik izpustiti volan iz rok, in mora prijemati enako na kolesa, ki so na isti osi.
Pomožna zavora mora omogočati vozniku, da zavre oziroma ustavi vozilo na ustrezni razdalji, če odpove delovna zavora. Pomožna zavora mora biti nameščena tako, da jo more voznik lahko in hitro uporabiti s svojega mesta; pri tem mora biti ena njegova roka prosta, da upravlja vozilo.
Pri uporabi delovne in pomožne zavore ne sme biti razlika zaviralne sile na kolesih iste osi večja od 20%, pri čemer se vzame za osnovno pri računanju odstotek večje sile.
Parkirna zavora mora omogočiti, da se parkirano vozilo, ki je zavrto, zavaruje z ustrezno mehanično napravo. Ta zavora mora biti nameščena v motornem vozilu tako, da jo voznik lahko uporabi s svojega vozniškega mesta, na priklopnem vozilu pa tako, da jo lahko aktivira voznik s svojega vozniškega mesta ali pa nekdo, ki ni na vozilu.