36. člen
(primeri in pogoji za neenakomerno razporeditev delovnega časa in začasno prerazporeditev delovnega časa)
(1)
Delovni čas se lahko začasno prerazporedi:
-
v primerih izjemoma povečanega ali zmanjšanega obsega dela,
-
če je potrebno nadaljevanje delovnega ali proizvodnega procesa, da bi se preprečila materialna škoda ali nevarnost za življenje in zdravje ljudi,
-
če je nujno, da se odvrne okvara na delovnih sredstvih, ki bi povzročila prekinitev dela,
-
če je potrebno, da se zagotovi varnost ljudi in premoženja ter varnost prometa,
-
zaradi neugodnih vremenskih pogojev.
(2)
v primeru neenakomerne razporeditve delovnega časa in začasne prerazporeditve delovnega časa polni delovni čas ne sme trajati več kot 56 ur na teden.
(3)
Pisno obvestilo o začasni prerazporeditvi delovnega časa prejmejo delavci najmanj en dan pred pričetkom dela.
(4)
Neenakomerne razporeditve delovnega časa in začasne prerazporeditve delovnega časa ni mogoče odrediti delavcem, za katere velja prepoved dela preko polnega delovnega časa.
(5)
Delodajalec je dolžan delavcu v okviru 12-mesečnega obdobja, ki ga določi delodajalec, omogočiti, da presežek ur, ki jih je opravil zaradi neenakomerne razporeditve delovnega časa ali začasne prerazporeditve delovnega časa, kompenzira s prostimi urami.
(6)
Če ima delavec ob zaključku referenčnega obdobja presežek ur, mu je delodajalec ob plači za naslednji mesec te presežne ure dolžan izplačati po postavki, kot velja za nadurno delo. Delavec je za opravljene presežne ure upravičen do plače za opravljeno delo po vseh osnovah, to je do osnovne plače, dela plače na podlagi delovne uspešnosti, dodatka za delovno dobo, dodatkov za posebne obremenitve pri delu, vključno z dodatkom za opravljene presežne ure v višini 30 % in drugih dodatkov za delo v delovnem času, ki je za delavce manj ugoden.