1. Delavci, ki ob morebitnem upoštevanju 11. člena izpolnjujejo pogoje za uveljavitev pravic do dajatev in storitev, predvidenih s pravnimi predpisi pristojne države, in:
a)
katerih zdravstveno stanje zahteva takojšnjo storitev med začasnim bivanjem na ozemlju druge države pogodbenice
ali
b)
ki jim je pristojni nosilec na podlagi svojih pravnih predpisov dovolil, da gredo na ozemlje druge države pogodbenice, kjer bodo deležni ustrezne nege, lahko uveljavljajo:
– storitve, ki jih v breme pristojnega nosilca nudi nosilec v kraju začasnega bivanja po pravnih predpisih, ki jih ta nosilec uporablja;
– denarne dajatve, ki jih neposredno daje pristojni nosilec na podlagi pravnih predpisov, ki jih uporablja.
2. Trajanje denarnih dajatev določi pristojni nosilec.
3. Določbe iz prvega odstavka o nudenju storitev se uporabljajo za delavčeve družinske člane, za uživalce pokojnine ali rente in za njihove družinske člane ter za državljane obeh držav pogodbenic, ki so v svoji državi obvezno zdravstveno zavarovani na drugi podlagi.
4. Če pravni predpisi ene strani predvidevajo, da se znesek dajatve za materinstvo izračunava na osnovi plače upravičenke, upošteva pristojni nosilec le povprečno plačo, ki jo je upravičenka prejemala med zaposlitvijo v državi, v kateri je nazadnje delala.