36. člen – Reševanje sporov
Reševanje sporov
1. Pri sporih glede razlage ali uporabe določb konvencije se pristojni organi vpletenih pogodbenic med seboj posvetujejo. Vsaka pogodbenica sporoči generalnemu sekretarju Sveta Evrope imena in naslove svojih pristojnih organov.
2.
Če na ta način spora ni mogoče rešiti, se na zahtevo ene ali druge strani v sporu zadeva predloži v arbitražo. Vsaka stran imenuje razsodnika in ta dva razsodnika imenujeta razsodnika poročevalca. Če ena od obeh strani v sporu ne imenuje razsodnika v treh mesecih po zahtevi za arbitražo, ga imenuje na zahtevo druge strani predsednik Evropskega sodišča za človekove pravice. Če je ta državljan ene od držav v sporu, to dolžnost opravi podpredsednik, ali če je tudi ta državljan ene od držav v sporu, najstarejši sodnik, ki ni državljan nobene od držav v sporu. Postopek je enak, če se razsodnika ne moreta sporazumeti o izbiri razsodnika poročevalca.
V sporu med dvema stranema, od katerih je ena država članica Evropske skupnosti, ki je tudi sama pogodbenica, druga stran naslovi zahtevo za arbitražo na to državo članico in hkrati na Evropsko skupnost, ki jo v treh mesecih od prejema zahteve skupaj uradno obvestita o tem, ali bo stran v sporu bodisi država članica, bodisi Evropska skupnost, bodisi obe skupaj. Če v navedenem roku takega uradnega obvestila ni, se za namen uporabe določb o ustanovitvi in postopku razsodišča šteje, da sta država članica in Evropska skupnost ena stran v sporu. Enako velja, kadar se država članica in Evropska skupnost odločita, da bosta ena stran v sporu.
3.
Razsodišče določi svoj postopek. Odloča z večino glasov. Njegova razsodba, ki temelji na konvenciji, je dokončna.
4.
Postopek reševanja sporov se ne uporablja za spore o vprašanjih, ki so v pristojnosti Evropske skupnosti ali se nanašajo na določitev obsega pristojnosti med pogodbenicami, ki so članice Evropske skupnosti, ali med njimi in Evropsko skupnostjo.