TFL Vsebine / TFLGlasnik

Kljub zavedanju obstoja izrecne zakonske določbe, da je zavarovanim osebam zagotovljeno plačilo zdravstvenih storitev, in priznanju, da Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije¹ (ZZZS)² izjemoma zavarovancem tudi plača zdravstvene storitve,³ je torej v sodni praksi Vrhovnega sodišča že od leta 2018 ustaljeno stališče, da slovenska ureditev temelji na »zagotavljanju zdravstvenih storitev v naravi, in ne pozna primarnega povračila stroškov zavarovancem za uveljavljene zdravstvene storitve«.⁴ Posledično Vrhovno sodišče šteje za neutemeljeno tolmačenje, »da že zato, ker pravica do nege zaradi omejenih možnosti sistema, torej kapacitet v javni mreži, ni zagotovljena v javni mreži takrat, ko jo oseba potrebuje, tožnikom pripada tudi plačilo storitev, ki so bile opravljene izven javne mreže in jih je opravil prav zavod brez koncesije«,⁵ ter ugotavlja, da odgovornosti za stanje, ko »država ne zagotovi ustrezne mreže javne zdravstvene službe oziroma tolikšnih kapacitet v javni mreži, ki bi vsem upravičencem v času potrebe omogočale izbiro med javnimi zavodi oz. zavodi s koncesijo in zavodi brez koncesije«, in plačila stroškov nege ni mogoče naložiti nosilcu in izvajalcu obveznega zdravstvenega zavarovanja, katerega ustanoviteljica je država, to je ZZZS.

V skladu z ustaljeno ustavnosodno presojo je jasen, enoznačen besedni zapis zakonske norme sicer mogoče preseči, vendar mora sodnik za tak odstop navesti tehtne pravne argumente, saj lahko nezadostna utemeljitev pravnega stališča pomeni kršitev zahteve po obrazloženosti sodne odločbe kot samostojne in avtohtone prvine pravice do poštenega sojenja.⁶

Vendar se članek ne bo ukvarjal z vprašanjem, ali so navedeni pravni argumenti tehtni. Nenazadnje Ustavno sodišče ustavnih pritožb zoper navedeni sodbi Vrhovnega sodišča, ki sta utemeljili načelo zagotavljanja zdravstvenih storitev v naravi, ni sprejelo v obravnavo, saj je presodilo, da ne gre za kršitev človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, ki bi imela hujše posledice za pritožnika, niti za pomembno ustavnopravno vprašanje, ki presega pomen konkretne zadeve.⁷

Članek se bo rajši ukvarjal s pravnima vprašanjema, ki logično sledita začrtani argumentaciji Delovno-socialnega oddelka Vrhovnega sodišča:

Odškodninski zahtevek zaradi neopravljene zdravstvene storitve

»V sodni praksi je uveljavljeno stališče, da ima pogodba o zdravstvenih storitvah naravo podjemne pogodbe.«⁸ Ker pa obligacija prizadevanja ni tipično izpolnitveno ravnanje podjemne pogodbe, se v strokovni literaturi zavzema tudi stališče, da gre za pogodbo o naročilu.⁹ »Ker je uspeh zdravljenja pomembno odvisen od pacientovih osebnih okoliščin in lastnosti, se zdravnik s pogodbo namreč ne zaveže k dosegu rezultata (ozdravitvi pacienta), temveč prevzame obveznost, da si bo s profesionalno skrbnostjo (v skladu s pravili stroke oziroma medicinske doktrine, etičnimi pravili, zakonodajo in veljavno privolitvijo v poseg) to prizadeval doseči.«¹⁰

Ne glede na pravno naravo pogodbe o zdravstvenih storitvah pa ni sporno, da mora zdravnik vsaj začeti zdravljenje, četudi pacient po njem ne ozdravi. Če ni tako in zdravnik z izvedbo zdravstvene storitve, na katero je bil pacient napoten, zamuja, ima namreč pacient pravico zahtevati povrnitev škode tako po splošnih določbah pogodbenega prava kot po specialnih določbah podjemne pogodbe. »Če je pred iztekom roka za izpolnitev obveznosti očitno, da ena stranka ne bo izpolnila svoje obveznosti iz pogodbe, lahko druga stranka odstopi od pogodbe in zahteva povrnitev škode.«¹¹ Oziroma, če je podjemnik z začetkom ali izvršitvijo posla v taki zamudi, da je očitno, da ga ne bo pravočasno končal, pri čemer je rok bistvena sestavina pogodbe ali pa naročnik zaradi zamude očitno nima več interesa za izpolnitev pogodbe, lahko naročnik odstopi od pogodbe in zahteva povrnitev škode.¹²

Za škodo, ki jo povzroči zdravnik pri delu ali v zvezi z delom pri pacientu, odgovarja izvajalec, pri katerem je delavec delal takrat, ko je bila škoda povzročena, razen če izvajalec dokaže, da je zdravnik v danih okoliščinah ravnal tako, kot je bilo treba.¹³ Predpostavke pogodbene odškodninske odgovornosti, aplicirane na pogodbo o zdravstvenih storitvah, ki s strani zdravnika, zaposlenega pri izvajalcu v javni mreži, niso opravljene v strokovno razumnem času, so štiri: (1) izvajalec je svojo obveznost izpolnil z zamudo, (2) niso podani pogoji, da se izvajalca razbremeni odgovornosti, (3) pacient je utrpel škodo in (4) obstaja vzročna zveza med škodo in zamudno izpolnitvijo obveznosti.¹⁴

1. Kdaj izvajalec svojo obveznost izpolni z zamudo?

Izvajalec v javni mreži mora poskrbeti, da je čakalna doba v okviru razumnega časa,¹⁵ to je časa, ki ne presega obdobja, sprejemljivega z vidika objektivne medicinske presoje kliničnih potreb pacienta glede na njegovo zdravstveno stanje, anamnezo, verjeten razvoj bolezni, stopnje bolečin ali naravo prizadetosti v trenutku uveljavljanja pravice.¹⁶ Izvajalec mora delo organizirati tako, da se pacientu zagotovi čim hitrejša zdravstvena obravnava, in mora pacienta obravnavati v skladu z vrstnim redom na čakalnem seznamu oziroma v naročilni knjigi ter vrstnega reda ne sme spreminjati, razen če ZPacP ne določa drugače.¹⁷

Ko izvajalec v javni mreži pacienta uvrsti na čakalni seznam, mora pri tem spoštovati najdaljšo dopustno čakalno dobo, to je dobo, v kateri mora biti opravljena neka zdravstvena storitev, da se z vidika objektivne medicinske presoje zdravstvenih potreb pacienta ne poslabša njegovo zdravstveno stanje ali kakovost življenja. ¹⁸ Najdaljše dopustne čakalne dobe, ki jo mora spoštovati posamezni izvajalec, ne smemo enačiti z najdaljšo dopustno čakalno dobo v Sloveniji, ki je spoštovana, če je čakalna doba za neko zdravstveno storitev pri najmanj enem izvajalcu v javni mreži v okviru najdaljših dopustnih čakalnih dob.¹⁹ Dokler je slednja spoštovana, zavarovana oseba še ne izpolnjuje pogojev za uveljavljanje pravice do zdravljenja v tujini na podlagi Uredbe št. 883/04 o koordinaciji sistemov socialne varnosti.²⁰

Pri uvrščanju pacienta na čakalni seznam za zdravstveno storitev mora izvajalec upoštevati stopnjo nujnosti, ki se določi v skladu z največjo zdravstveno koristjo pacienta, pri čemer se upošteva razumen čas.²¹ Stopnjo nujnosti določi zdravnik, ki pacienta napoti na zdravstveno storitev, na podlagi uveljavljenih sodobnih medicinskih smernic, svoje strokovne presoje in ob upoštevanju razumnega časa.²² Kljub temu ima izvajalec prek triaže napotne listine v treh dneh po njenem prejemu pravico spremeniti stopnjo nujnosti, ki jo je določil napotni zdravnik, ali napotno listino v primeru neobstoja medicinske indikacije vrniti napotnemu zdravniku.²³ Najdaljšo dopustno čakalno dobo za posamezno vrsto zdravstvene storitve glede na stopnjo nujnosti zdravstvene storitve pa določi minister, pristojen za zdravje, s Pravilnikom o naročanju in upravljanju čakalnih seznamov ter najdaljših dopustnih čakalnih dobah (Pravilnik).²⁴

Iz opisane zakonske ureditve je razvidno, da se zdravniška strokovna presoja stopnje nujnosti izvedbe določene zdravstvene storitve ne ujema nujno z administrativno opredelitvijo dopustne čakalne dobe, saj slednje ne določa vedno le strokovnjak na podlagi triaže pacienta, temveč jo lahko določi tudi ministrstvo za zdravje na podlagi triaže same napotne listine brez pregleda pacienta. Iz ZPacP tudi niso razvidni strokovni kriteriji za presojo, v skladu s katero Pravilnik za določene zdravstvene storitve (ortopedske operacije, operacije krčnih žil, oralno in maksilofacialno kirurgijo ter revmatologijo) najdaljšo dopustno čakalno dobo pri stopnji nujnosti hitro ali redno s 180 dni podaljšuje na 360 dni od uvrstitve na čakalni seznam.²⁵

Za potrebe vlaganja odškodninskega zahtevka in dokazovanja zamude izvajalca bo pacient v večini primerov preseganje strokovno razumnega časa za izvedbo zdravstvene storitve lahko najlažje dokazoval s tem, da ga je izvajalec naročil izven administrativno določene najdaljše dopustne čakalne dobe. V teh primerih je namreč že zakonodajalec sprejel izpodbojno pravno domnevo, da je izvajalec v zamudi z izvedbo zdravstvene storitve.

Po drugi strani pa ne moremo trditi obratno, in sicer da se v vseh primerih, ko je pacient naročen na zdravstveno storitev v okviru najdaljše dopustne čakalne dobe, domneva, da izvajalec ni v zamudi. V situaciji, ko bi na primer izvajalec ortopedske operacije v javni mreži brez pregleda pacienta spremenil stopnjo nujnosti iz zelo hitro v hitro in ga naročil na operacijo v 350 dneh, je namreč očitno, da čeprav bo zdravstvena storitev formalno opravljena v okviru najdaljše dopustne čakalne dobe, pri določitvi termina za izvedbo operacije ni mogel biti upoštevan strokovno razumen čas, saj je ureditev v teh primerih strokovnjaka (to je zdravnika, ki je pregledal pacienta in presodil, kaj je z vidika objektivne medicinske presoje še sprejemljivo za pacienta) popolnoma izključila iz procesa odločanja. Zato bo tudi v teh primerih termin za izvedbo zdravstvene storitve določen izven okvira strokovno razumnega časa in bo posledično tudi lahko utemeljen zaključek, da je izvajalec v zamudi.

2. Kdaj so podani pogoji, da se izvajalca razbremeni odgovornosti?

Pogoje za razbremenitev pogodbene odškodninske odgovornosti ureja 240. člen OZ. Določa, da je dolžnik prost odgovornosti za škodo, če dokaže, da ni mogel izpolniti svoje obveznosti oziroma da je zamudil z izpolnitvijo obveznosti zaradi okoliščin, nastalih po sklenitvi pogodbe, ki jih ni mogel preprečiti in ne odpraviti ter se jim tudi ne izogniti.²⁶

V primeru odškodninske odgovornosti za medicinsko napako se je sodna praksa Vrhovnega sodišča poenotila v stališču, da se v skladu z določili 239. in 240. člena OZ dolžnik svoje odgovornosti lahko razbremeni z dokazom o ustrezni skrbnosti, dokazati pa mora tudi, da so obstajale okoliščine, zaradi katerih pogodbe ni mogel (pravilno) izpolniti, ker so bile nepremagljive oziroma neodvrnljive.²⁷ Na tej podlagi je Vrhovno sodišče v novejši sodni praksi, ki se je tudi nanašala na nepridobitni javni zavod, vendar ne zdravstvene stroke,²⁸ povzelo štiri kriterije za razlago pojmov nepreprečljivosti okoliščin in neodpravljivosti posledic: (1) narava pogodbe (obveznost prizadevanja ali rezultata), (2) predvidljivost okoliščin ob sklenitvi pogodbe, (3) dogovor glede porazdelitve predvidljivih tveganj med strankama in (4) kakovost pogodb, sklenjenih za zavarovanje odgovornosti.

Glede prvega kriterija, to je narave pogodbe, je bilo že pojasnjeno, da je za pogodbo o zdravstvenih storitvah značilna obveznost prizadevanja, ne pa obveznost rezultata. Vendar pa se obveznost prizadevanja seveda razteza le na končni namen izvedbe zdravstvene storitve, to je na ozdravitev pacienta,²⁹ ne pa tudi na samo sredstvo, s katerim zdravnik ta namen zasleduje, to je pravočasno in v skladu s pravili stroke oziroma medicinske doktrine izvesti zdravstveno storitev. Obveznost izvedbe zdravstvene storitve namreč ne bi zadostila profesionalni skrbnosti, če bi si zdravnik zgolj prizadeval pravočasno opraviti zdravstveno storitev.³⁰ V skladu s splošno obveznostjo izvajalca pri podjemni pogodbi mora podjemnik dogovorjeno delo izvršiti v času, ki je razumno potreben za opravo določene vrste posla (v tem primeru v strokovno razumnem času za določeno zdravstveno storitev).³¹

Srž težave pri ugotavljanju, ali so podani pogoji za razbremenitev izvajalčeve odgovornosti, predstavlja drugi kriterij, to je predvidljivost okoliščin ob sklenitvi pogodbe, ki pri pogodbi o zdravstveni storitvi nastopi, ko izvajalec prejme napotnico. Tako pacient kot izvajalec se namreč že ob prejemu napotnice seznanita s tem, da za zdravstveno storitev obstaja nedopustna čakalna doba, zaradi česar bo slednja opravljena izven razumnega časa. Zato se zastavlja vprašanje, ali čakalna doba še vedno predstavlja nepreprečljivo in nepremagljivo okoliščino, ki lahko izvajalca razbremeni njegove odgovornosti.

Vrhovno sodišče je v citirani zadevi tipičen rizik, povezan z neko dejavnostjo, opredelilo kot predvidljiv dogodek, ki »je težko nepreprečljiv ali nepremagljiv. Dolžnik je namreč dolžan storiti vse, da prepreči škodljivi učinek takega dogodka: tako da prepreči že sam nastanek neugodnih okoliščin, da se nastanku škodljivih posledic izogne oziroma da kljub njihovemu nastanku odpravi nastale posledice.«³² V nadaljevanju je Vrhovno sodišče naravne ali vojne dogodke in administrativne ukrepe primeroma naštelo kot nepredvidljive in zato kot nepreprečljive ter nepremagljive dogodke. Po drugi strani pa je ravnanja tretjih opredelilo kot predvidljiva, ki jih je z dovolj skrbnimi ukrepi praviloma mogoče preprečiti ali njihove posledice odpraviti.³³ Zato se zastavlja vprašanje, ali bodo administrativni ukrepi ločevanja javnega in zasebnega zdravstva, sprejeti z novelo ZZDej-N,³⁴ ki so usmerjeni prav v zmanjševanje čakalnih vrst, v praksi pa različni izvajalci poročajo, da učinkujejo ravno nasprotno, po presoji sodišča sodili med nepredvidljive, nepreprečljive in nepremagljive dogodke ali ne. Odgovor bo torej odvisen od okoliščin posameznega primera določene medicinske specialnosti in določenega izvajalca.

Tretji kriterij, to je dogovor glede porazdelitve predvidljivih tveganj med strankama, je Vrhovno sodišče izpeljalo iz ugotovitve, da je bil nastop okoliščin v zvezi z možnostjo kraje umetnine za obe stranki objektivno predvidljiv že v sklenitveni fazi, in se je zato vprašalo, ali je s tem tudi upnik prevzel del tveganja. Vrhovno sodišče je presodilo, da bi se tak prevzem tveganja s strani upnika »lahko nanašal na tiste okoliščine, glede katerih bi se upnik moral ali mogel zavedati, da je njihovo obvladovanje utegnilo biti zunaj zmožnosti njegovega konkretnega sopogodbenika«.³⁵ Vrhovno sodišče je vzelo v obzir dejstvo, da je imela občinska umetnostna galerija kot nepridobitni javni zavod zelo omejene finančne vire, vendar pa je menilo, da bi morala s svojo finančno situacijo in s tem povezanimi tveganji (varnostnimi pogoji in pogoji zavarovanja) pred sprejemom umetnine v stalno zbirko upnika seznaniti in se tudi izrecno dogovoriti o morebitni porazdelitvi tveganja.³⁶

Če opisano situacijo preslikamo na primer pacienta, ki je z obvestilom izvajalca seznanjen, da je na zdravstveno storitev naročen izven razumne čakalne dobe, ugotovimo, da v praksi de facto že prihaja do dogovorov o morebitni porazdelitvi tveganja zamude pri izvedbi zdravstvene storitve. Nemalokrat se namreč zgodi, da izvajalec pacientu ponudi, da do zdravstvene storitve lahko pride prej, če storitev opravi samoplačniško. Zato se zastavlja vprašanje, ali soglašanje pacienta s tako ponudbo v obligacijskem smislu pomeni prevzem tveganja za zamudo pri izvedbi storitve. Kot nadaljnje vprašanje se zastavlja, ali je taka prevalitev tveganja z izvajalca na pacienta v primeru zdravstvenih storitev, ki se opravljajo kot javna zdravstvena služba, financirana iz obveznega zdravstvenega zavarovanja, dopustna ali ne.

Če izvajalec predvidljivega tveganja pri opravljanju zdravstvenih storitev v okviru javne zdravstvene službe ne sme prenesti na pacienta, pa ga lahko prenese na zavarovalnico, ki zavaruje poklicno odgovornost njegovih zaposlenih. Kakovost sklenjenih pogodb za zavarovanje poklicne odgovornosti je namreč četrti kriterij, s pomočjo katerega si sodna praksa razlaga pojma nepreprečljivosti okoliščin in neodpravljivosti posledic. Sodišče kot pomemben del prizadevanja za odpravo posledic pričakovanega tveganja ocenjuje tudi potrebno kakovost sklenjenih zavarovalnih pogodb, in če izvajalec glede tega ne izkaže zadostne skrbnosti, nase prevzame tveganje morebitne škode.³⁷

Izvajalci zdravstvene dejavnosti so tako s predpisi Evropske unije kot z nacionalnimi zakoni zavezani k zavarovanju poklicne odgovornosti. Direktiva 2011/24/ EU državi članici zdravljenja nalaga, da »zagotovi, da so za zdravljenje na njenem ozemlju vzpostavljeni sistemi zavarovanja poklicne odgovornosti ali jamstva ali podobne ureditve, ki so enakovredni ali v bistvu primerljivi glede na njihov namen ter ustrezajo naravi in obsegu tveganja«.³⁸ Na nacionalni ravni je ta obveznost implementirana z določbo, da mora biti zdravnik, ki dela neposredno z bolniki, zavarovan za odgovornost za škodo, ki bi lahko nastala pri njegovem delu, pri čemer zaposlenega zdravnika zavaruje delodajalec.³⁹ »Zavarovalno vsoto po posameznih specialnostih vsako leto določi zbornica v soglasju z ministrom.«⁴⁰ Za zdaj še vedno velja sklep Zdravniške zbornice Slovenije (ZZS) iz leta 2019, ki za vse specialnosti določa zavarovalno vsoto najmanj 130.000 evrov kot letni agregat.⁴¹

Za primerjavo: minimalno zavarovanje poklicne odgovornosti samostojnih zdravnikov je v Republiki Avstriji določeno pri dveh milijonih evrov za vsak zavarovalni primer,⁴² v Nemčiji pa pri treh milijonih evrov za vsak zavarovalni primer.⁴³ Te znatne razlike v zavarovalnih vsotah zato vzbujajo resen dvom, da je sistem zavarovanja poklicne odgovornosti zdravnikov v Sloveniji glede na svoj namen enakovreden oziroma vsaj primerljiv ter da ustreza naravi in obsegu tveganj, ki so jim izpostavljeni izvajalci zdravstvenih storitev in pri njih zaposleni zdravniki.

3. Kakšno škodo utrpi pacient?

Če sledimo argumentaciji Vrhovnega sodišča, da ima zavarovana oseba od izvajalca v javni zdravstveni mreži pravico zahtevati izvedbo zdravstvene storitve v naravi, se lahko pacient v odškodninskem zahtevku zoper zavarovalnico, ki zavaruje poklicno odgovornost izvajalčevega zdravnika, sklicuje na 266. člen OZ, ki ureja upnikove pravice v posebnem primeru, kadar je obveznost v storitvi: »Kadar je obveznost v storitvi, dolžnik pa te obveznosti ni pravočasno izpolnil, lahko upnik, ko je prej o tem obvestil dolžnika, sam na dolžnikove stroške stori tisto, kar bi bil moral storiti dolžnik, od njega pa lahko zahteva odškodnino zaradi zamude kot tudi povrnitev druge morebitne škode, ki jo je imel zaradi takšnega načina izpolnitve.«

Gre za t. i. institut kritnega kupa, ki upniku omogoča, da dolžnikovo zamudo odpravi sam na dolžnikove stroške. Pacientu torej omogoča, da sam na izvajalčeve stroške najde nadomestnega izvajalca zdravstvene storitve.

Sodna praksa se je že opredelila do vprašanja, ali je upnik dolžan v primeru, da bo izbral možnost kritnega kupa, o tem predhodno obvestiti dolžnika in mu dati (dodatni) primerni rok, in če da, ali je to dolžan storiti tudi v primeru, ko je iz predhodnega ravnanja dolžnika razvidno, da svoje obveznosti tudi v (dodatnem) primernem roku ne bi opravil.

Če situacijo preslikamo na obravnavani primer izvajalčeve zamude pri izvedbi zdravstvene storitve, gre presoja Vrhovnega sodišča v smeri, da lahko pacient napako odpravi sam na izvajalčeve stroške le, če je poprej pustil izvajalcu primeren dodaten rok, da napako odpravi sam. Pacient pa izvajalcu ni dolžan pustiti dodatnega roka za odpravo napake, če mu je izvajalec po obvestilu o zamudi sporočil, da je ne bo odpravil, ali če iz okoliščin danega primera očitno izhaja, da je izvajalec niti v dodatnem roku ne bo mogel odpraviti.⁴⁴

Izvajalec vrstnega reda na čakalnem seznamu oziroma v naročilni knjigi ne sme spreminjati, razen če ZPacP ne določa drugače.⁴⁵ Ker ZPacP v primeru iste stopnje nujnosti ne predvideva možnosti prenaročanja na termin, ki je zgodnejši od prvotnega termina, je tudi v praksi malo verjetno, da bo izvajalec napovedano zamudo pri izvedbi zdravstvene storitve po pozivu pacienta odpravil sam.

Pacient ima torej v 266. členu OZ civilnopravno podlago, da od zavarovalnice, ki zavaruje strokovno odgovornost zdravnikov, zaposlenih pri izvajalcu, uveljavlja povračilo stroškov za zdravstveno storitev, ki mu je bila v strokovno razumnem času opravljena pri nadomestnem izvajalcu. Civilnopravna ureditev upnika ne omejuje pri stroških, ki jih ob izvedbi kritnega kupa utrpi. Sodna praksa je le presodila, da mora ugovor sorazmernosti dolžnik v sodnem postopku izrecno uveljavljati, saj ga sodišče ne upošteva po uradni dolžnosti.⁴⁶ To pomeni, da lahko pacient zahteva povračilo stroškov pravočasno opravljene nadomestne zdravstvene storitve po ceni, ki jo je plačal izven javne mreže v Republiki Sloveniji. Informativno so cene zdravstvenih storitev, ki se izvajajo v breme obveznega zdravstvenega zavarovanja pri izvajalcih zdravstvenih storitev v javni mreži, objavljene na spletni strani ZZZS.⁴⁷

4. Ali obstaja vzročna zveza med škodo in zamudno izpolnitvijo obveznosti?

Ker že ZPacP najdaljšo dopustno čakalno dobo opredeljuje kot dobo, v kateri mora biti opravljena neka zdravstvena storitev, da se z vidika objektivne medicinske presoje zdravstvenih potreb pacienta ne poslabša njegovo zdravstveno stanje ali kakovost življenja,⁴⁸ je prekoračitev te dobe v očitni vzročni zvezi s škodo, ki nastane zaradi poslabšanja pacientovega zdravstvenega stanja ali kakovosti življenja.

Sklep

Glede na pravno analizo predpostavk pogodbene odškodninske odgovornosti in upoštevajoč analogijo s civilnopravnim institutom kritnega kupa lahko ugotovimo, da obstajajo močni argumenti, ki govorijo v prid utemeljenosti morebitnega pacientovega zahtevka pred civilnim sodiščem. Zato bo zanimivo spremljati v praksi, kako bi se na prejem takega zahtevka odzvale zavarovalnice, ki zavarujejo poklicno odgovornost pri izvajalcih zdravstvene dejavnosti, in kako bi morebitna množična pripoznava takih zahtevkov vplivala na višino zavarovalne premije ter na cene zdravstvenih storitev pri izvajalcih v javni mreži. Zavarovalnice bi morda celo imele interes začeti pripoznavati tovrstne odškodninske zahtevke, saj bi se s tem lahko izognile morebitnemu kasnejšemu uveljavljanju bistveno večje škode, ki bi jo pacientovo nerazumno dolgo čakanje na naročeni termin pri izvajalcu v javni mreži lahko povzročilo na njegovem zdravju.⁴⁹

Zagotovo pa bi opisana pravna možnost pritiska na zavarovalnice in izvajalce v javni mreži lahko pospešila to, da bi se administrativno določene cene zdravstvenih storitev, ki jih ZZZS plačuje pogodbenim izvajalcem v javni mreži in ki so v nekaterih primerih neusklajene s cenami teh storitev na trgu,⁵⁰ bolj približale realnim cenam in tako na dolgi rok predvidoma pripomogle k zmanjšanju čakalnih dob v javnem zdravstvu.

---

¹ Točka 1 drugega odstavka 13. člena ZZVZZ (Ur. l. RS, št. 72/06 – UPB in nasl.).

² Sodba VSRS VIII Ips 59/2021, 17. maj 2022, 13. točka obrazložitve.

¹ Točka 1 drugega odstavka 13. člena ZZVZZ (Ur. l. RS, št. 72/06 – UPB in nasl.).

² Sodba VSRS VIII Ips 59/2021, 17. maj 2022, 13. točka obrazložitve.

³ Gre za zdravstvene storitve, ki jih zavarovana oseba opravi pri izvajalcu zdravstvene dejavnosti v drugi državi članici Evropske unije na podlagi Direktive o uveljavljanju pravic pacientov pri čezmejnem zdravstvenem varstvu (OJ L 088 4.4.2011; Direktiva 2011/24/EU) in jih ZZZS zavarovani osebi povrne v višini povprečne cene teh storitev v Republiki Sloveniji, vendar ne več, kot znašajo dejanski stroški (šesti odstavek 44.c člena ZZVZZ).

⁴ Sodba VSRS VIII Ips 273/2017, 15. maj 2018, 14. točka obrazložitve, in sodba VSRS VIII Ips 29/2020, 2. februar 2021, 9. točka obrazložitve.

⁵ Sodba VSRS VIII Ips 59/2021, 20. točka obrazložitve.

⁶ Odločba Ustavnega sodišča št. Up-645/13, 3. marec 2016, 27. točka obrazložitve.

⁷ Glej sklepa Ustavnega sodišča št. Up-1023/18, 29. junij 2020, in št. Up-1171/22, 6. december 2022, v povezavi z drugim odstavkom 55.b člena Zakona o Ustavnem sodišču.

⁸ Sodba VSRS II Ips 148/2017, 25. oktober 2018, 30. točka obrazložitve.

⁹ Ovčak Kos, M., in Božič Penko, A.: Dileme v primerih odškodninskega prava v zvezi z odgovornostjo za medicinsko napako (1.), Odvetnik, št. 5 (83) – zima 2017, str. 12.

¹⁰ Sodba II Ips 148/2017, 30. točka obrazložitve.

¹¹ Splošno pravilo odstopa od pogodbe pred iztekom roka iz 107. člena Obligacijskega zakonika – OZ (Ur. l. RS, št. 97/07 – UPB in nasl.).

¹² Specialno pravilo odstopa od pogodbe pred iztekom roka iz prvega in drugega odstavka 628. člena OZ.

¹³ Glej prvi odstavek 147. člena OZ.

¹⁴ Primerjaj sodbo VSRS II Ips 22/2023, 17. avgust 2023, 12. točka obrazložitve.

¹⁵ Drugi odstavek 14. člena Zakona o pacientovih pravicah – ZPacP (Ur. l. RS, št. 15/08 in nasl.).

¹⁶ Točka 17 iz 2. člena ZPacP.

¹⁷ Drugi odstavek 14. člena ZPacP.

¹⁸ Četrti in peti odstavek 14. člena v zvezi z 11.a točko 2. člena ZPacP.

¹⁹ Peti odstavek 14. člena ZPacP. Vprašanje, zakaj je odgovornost Republike Slovenije za najdaljšo dopustno čakalno dobo v ZPacP opredeljena blažje od enake odgovornosti izvajalca v javni mreži, presega namen tega članka. Pripomniti pa velja, da je zakonodajalec z navedeno zakonsko določbo morebitne težave z nedostopnostjo zdravstvenih storitev zaradi oddaljenosti izvajalca od kraja pacientovega prebivališča v celoti podredil reševanju težav zaradi nedostopnosti zdravstvenih storitev zaradi čakalne dobe.

²⁰ Člen 44b ZZVZZ.

²¹ Prvi in drugi odstavek 14.b člena ZPacP.

²² Tretji odstavek 14.b člena ZPacP.

²³ Glej šesti odstavek 14.b člena ZPacP.

²⁴ Peti odstavek 14.b člena ZPacP v zvezi z 11. členom Pravilnika o naročanju in upravljanju čakalnih seznamov ter najdaljših dopustnih čakalnih dobah.

²⁵ Drugi odstavek 11. člena Pravilnika.

²⁶ Sodba II Ips 22/2023, 13. točka obrazložitve.

²⁷ Sodba VSRS II Ips 207/2015, 14. januar 2016, 6. točka obrazložitve.

²⁸ Konkretno je šlo za občinsko umetnostno galerijo, ki je v stalno razstavno zbirko od lastnika sprejela umetniško delo, ki je bilo nato ukradeno, zato se je zastavilo vprašanje njene odškodninske odgovornosti za tipičen riziko pri opravljanju galerijske dejavnosti.

²⁹ Sodba VSRS II Ips 148/2017, 25. oktober 2018, 30. točka obrazložitve.

³⁰ Primerjaj poklicno odgovornost odvetnika, ki ga je sodišče spoznalo za odškodninsko odgovornega, ker bi »kot dober strokovnjak moral vedeti, da mora […] v skladu s povsem jasno zakonsko določbo 480. člena OZ tožbo vložiti v enem letu […], sicer bo sodno uveljavljanje jamčevalnega zahtevka prepozno, pravice iz naslova jamčevanja za stvarne napake pa bo stranka po tem datumu izgubila.« Sodba Vrhovnega sodišča RS II Ips 80/2018 z dne 7. 6. 2018, 14. točka obrazložitve.

³¹ Drugi odstavek 626. člena OZ.

³² Sodba II Ips 22/2023, 20. točka obrazložitve.

³³ Sodba II Ips 22/2023, 20. točka obrazložitve.

³⁴ Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o zdravstveni dejavnosti (Ur. l. RS, št. 32/25), ki je začel veljati 21. maja 2025.

³⁵ Sodba II Ips 22/2023, 22. točka obrazložitve.

³⁶ Sodba II Ips 22/2023, 24. točka obrazložitve.

³⁷ Sodba, II Ips 22/2023, 24. točka obrazložitve.

³⁸ Točka (d) drugega odstavka 4. člena Direktive 2011/24/EU.

³⁹ Prvi odstavek 61. člena Zakona o zdravniški službi – ZZdrS (Ur. l. RS, št. 72/06 – UPB in nasl.).

⁴⁰ Drugi odstavek 61. člena ZZdrS.

⁴¹ Sklep o zavarovanju zdravnikov in doktorjev dentalne medicine za škodo, ki bi lahko nastala pri njihovem delu, za leto 2019 (Ur. l. RS, št. 24/19).

⁴² § 52d Ärztegesetz (ÄrzteG) 1998, Berufshaftpflichtversicherung, drugi odstavek, https://www.ris.bka.gv.at/geltendeFassung.wxe?Abfrage=Bundesnormen& Gesetzesnummer=10011138

⁴³ Sozialgesetzbuch (SGB) Fünftes Buch (V) — Gesetzliche Krankenversicherung, § 95e Berufshaftpflichtversicherung, drugi odstavek, https://www.gesetze-im-internet.de/sgb_5/.

⁴⁴ Primerjaj sklep VSRS II Ips 12/2019, 27. februar 2020, 14. in 15. točka obrazložitve.

⁴⁵ Drugi odstavek 14. člena ZPacP.

⁴⁶ Primerjaj sklep VSRS II Ips 12/2019, 27. februar 2020, 18. točka obrazložitve.

⁴⁷ Dostopno na https://zavarovanec.zzzs.si/pravice-do-zdravstvenih-storitev/cene-zdravstvenih-storitev.

⁴⁸ Četrti in peti odstavek 14. člena v zvezi z 11.a točko 2. člena ZPacP.

⁴⁹ Primerjaj na primer sodbo Višjega sodišča v Mariboru št. I Cpg 50/2023, 18. maj 2023, 22. točka obrazložitve. Sodišče je presodilo, da je »zaradi toženkine nepravočasne izpolnitve obveznosti, ki je bila v storitvi, tožnica imela pravico to storiti sama na stroške toženke in je v tej zvezi tudi upravičena do povrnitve nastale škode«.

⁵⁰ Primera, ki se tipično uporabljata pri mednarodnopravnih primerjavah čakalnih dob, sta operacija sive mrene in totalna endoproteza kolka, za kateri ZZZS določa ceno 680 EUR in 9739 EUR. Pri obeh operacijah je med vsemi državami pogodbenicami OECD najdaljša čakalna doba prav v Sloveniji. Glej OECD (2025), Health at a Glance 2025: OECD Indicators, OECD Publishing, Paris, str. 111, dosegljivo na https://doi.org/10.1787/8f9e3f98-en.